sobota, 28. november 2015

Boste svojemu otroku lahko pogledali v oči?

Mnogo od vas ima otroke. Nekoč bodo ti otroci odrasli. Kdo ve, mogoče bo kateri od njih homoseksualec.

Bi si želeli, da vas nekega dne vpraša: ''Mama, zakaj se ne smem poročiti?''

Kaj bi mu/ji rekli?

In kako bi svojemu otroku razložili, da ste 20. 12. 2015 glasovali proti? Bi mu lahko pogledali v oči?

Res gre za otroke. In to še kako. Ne pustite jih na cedilu.

Glasujte ZA.

petek, 13. november 2015

Kdo bo ministru brisal rit?

Minister za javno upravo, Koprivnikar, je blebetal neumnosti, češ, policisti izkoriščajo begunsko krizo za uveljavljanje svojih pravic.
Policisti se menda že 10 let borijo za višje plače. Vse vlade do sedaj so jim to obljubile, a na žalost s figo v žepu. Nadalje je Koprivnikar še dejal, da če policistom izpolnijo želje, da bojo ob naslednjih poplavah višje plače zahtevali tudi gasilci in vojaki, pa zdravstveni delavci si bodo tudi kaj izmislili.
Dragi Koprivnikar, zdaj pa mi povej, kdo naredi več za državo? Kdo ima težje delo? Kdo dela nočne, praznike, vikende? Kdo skrbi za tvojo varnost? Kdo za tvoje zdravje? Kdo ti bo brisal rit, če boš kdaj nepokreten? Kdo?
Kako lahko nekdo s funkcijo in plačo ministra tako grdo govori o sodržavljanih, ki jim je sedaj zagotovo žal, da so 'takrat' svoje pendreke usmerili nad protestnike in ne nad vse vas, ki se jajčkate v marmornatem hramu korupcije?
Koliko je davkoplačevalce stala bodeča žica? Koliko davkoplačevalce stane vsak od vas, ki sedi v parlamentu? Policisti pa si morajo na lastne stroške kupovati opremo. A vas ni sram?!
Plače se lahko komot dvignejo, če politiki ne bi bili tako pogoltni in bi znali živeti s tisočakom na mesec, ker, resnici na ljubo, vaše delo ni in nikoli ne bo vredno več kot delo vseh tistih, ki morajo živeti in preživeti z minimalko.

sobota, 7. november 2015

Jesensko razvajanje.



Jabolka v vinsko-medeni omaki

Potrebujemo:
olupljena in na kose narezana jabolka
rjavi sladkor in cimet s katerima posujemo jabolka
v pečici jih pečemo 20 min na 200 stopinjah

Za omako potrebujemo:
med
belo vino
moko in vodo za zgostitev


sreda, 4. november 2015

20.12.2015



Jak 2,8: Če torej po Pismu izpolnjujete kraljevsko postavo: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe, ravnate prav.
Pa ga imamo. Referendum o izenačitvi partnerskih skupnosti. Kot prvo, moram reči, da Ustavno sodišče ni najbolj ustavno, glede na to, da je sploh dalo 'blagoslov' referendumu, z ozirom na 14. člen Ustave RS, ki povsem jasno pravi:
V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Vsi so pred zakonom enaki.
Očitno gre pri vseh teh raznih sodnikih in politikih enostavno za to, da nimajo dovolj jajc, da bi odločili in udarili po mizi s svojim sodniškim kladivcem in rekli bobu bob. Namesto tega raje razmetavajo z mojim, tvojim, vašim denarjem, in razpišejo referendum, rekoč, naj se ljudje sami odločijo.

In smo tam. Nič lažjega. Bomo pač vsi šli 20. 12. obkrožiti, ali kakor koli drugače označiti svojo voljo.
Seveda nas bodo z vseh strani bombardirali razni primci in ostali esdeesovci in novislovenceljni, da sploh ne omenim vseh tistih božjih predstavnikov na Zemlji, ki nam bodo iz prižnic žugali s prstom 'glejte, da se boste prav odločili'. Po  možnosti nam bodo ponudili še topel čaj, samo da nas bi prepričali v svoj prav.

A ni žalostno, da so ravno pričevalci Svetega pisma, pozabili na to, kar piše v knjigi vseh knjig?
Lk 6,31: In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim.
Mi danes raje rečemo, ne delaj drugemu tistega, kar nočeš, da drugi dela tebi, ampak pomen je vendarle isti.

Cerkev se še danes boji feministk, Halloweena, pedrov, lezbijk in ostalih 'drugačnih' ljudi, praznovanj, itd. Eni še vedno želijo ostati v temačnem srednjem veku, ko so si še lahko lastili razne privilegije, kot je na primer privilegij do izobrazbe in do kurjenja čarovnic. Res ne vem, kaj vse te duhovnike, borce za pravice otrok in ostale brate in sestre moti. Zgovarjajo se, da to in to ni naravno, a hkrati učijo, da je Bog ustvaril vse ljudi po svoji podobi. Zgovarjajo se na to, da gre za pravice otrok, a ko si v njihovih krogih dejansko 'ljubezen' do otrok razlagajo po svoje (pedofilija), vse skupaj raje pometajo pod preproge. Zgovarjajo se na to, da otrok potrebuje očeta in mater. Koliko otrok pa ima to srečo, da ima oba starša? Koliko otrok pa ima to srečo, da jih starši ne pretepajo ali kakor koli drugače zlorabljajo?  Ali ne potrebuje otrok ljubezni, varnosti? Ali je z otrokom, ki ga vzgaja mama samohranilka, zraven pa živi še babica, kaj narobe? Zakaj bi bilo potem narobe, če otroka vzgajata dva očeta ali dve mami? Jaz sem prepričana, da bi Jezus ravno tako blagoslovil takšno družino. In ne samo to, mislim, da bi takšno družino blagoslovil dosti prej kot marsikatero drugo.

Cerkev bi še danes, če bi le lahko, sežigala čarovnice, v to sem prepričana vsakič, ko naletim na njihova radikalna mnenja ne le glede istospolnosti, ampak tudi v zvezi z nočjo čarovnic, različnimi sektami, feminizmom, itd. Vse to je vendar treba sežgat na grmadi!

Kako oddaljeno je to od Jezusa in njegovega nauka. Nikoli mi ne bo jasno, kako se lahko vsi ti ljudje sklicujejo nanj, istočasno pa bi radi manjšini odrekli njihove osnovne človekove pravice. 'Za otroke gre', ki jih bojda nihče ni vprašal, ali bi si želeli imeti dve mamici, ali pa bi raje živeli pri, po njihovem normalni družini. Ali otroke kdo vpraša, če se sploh želijo roditi ali je to zgolj 'pravica' staršev?

Je kdaj kdo vprašal otroka, če bi raje živel pri mami in očetu, kjer bo tepen za petek in svetek, ali pri dveh očetih, ki ga bosta imela rada?
Kaj mislite, za koga bi se otrok odločil?

20. 12. bo dan, ko se bomo odločili bodisi za ljubezen ali pa proti njej. Odločili se bomo bodisi za sočloveka ali proti njemu. Odločili se bomo za človekovo dostojanstvo ali pa proti njemu. Primc & kompanija se bodo odločili proti. Zanimivo. Mar se nič ne bojijo Pekla? Seveda ne, saj drug pekel ne obstaja kot tisti na Zemlji. In pekel so ljudje.


Suzana Keber, teologinja

foto: Guillaume Paumier

četrtek, 29. oktober 2015

Sladko kosilo? Zakaj pa ne!




SVINJSKI ZREZKI Z JABOLKI V SLIVOVI OMAKI



Sestavine:

svinjski zrezki
čebula
jabolka
brusnična marmelada (jaz uporabim slivovo)
kis
jušna osnova
sol
poper
olivno olje



Priloga je lahko riž, odlično pa se poda tudi k pečenemu krompirju.

Slasten tek!

sobota, 26. september 2015

50 odtenkov sive, ali ko zdolgočasene gospodinje s svojimi spolnimi fantazijami (frustracijami?) osvajajo svet


''Bi rada, da spustim dol rolete?'' 

No, pa sem vzela v roke tudi tole čudo sodobnega marketinga, da si ustvarim mnenje o eni najbolj opevanih knjig tega stoletja. :)

50 odtenkov sive je bolj en odtenek (dolgočasne) sive. V oči te vseskozi bodejo besede in stavki, pa pravzaprav ne veš, ali te motijo zaradi prevoda ali pa je že sam izvirnik napisan na en tak čudno nerazumljiv način. Občutek imaš kot da bereš scenarij za film in ne knjige, saj ji manjka globine, izraznosti in besednega zaklada. Eleanor Hibbert ne seže niti do kolen. :)


Če spada neka knjiga pod žanr erotike, bi človek sicer pričakoval nekaj takšnega, kar dobi v knjigi avtorice E. L. James, vseeno pa je jezik tako zelo osiromašen, balasten in mukotrpen za branje, da se nekje na strani 122 (od 543 strani žepne izdaje!) zaveš, in to brez vsakršnega obžalovanja, da je to ena tistih knjig, ki jih ne boš nikoli prebral.


Tisti, ki so jo, ne glede na to ali jim je bila všeč ali ne, si definitivno zaslužijo medaljo za hrabrost, kajti vsa čast vsakemu, ki se mu je uspelo prebiti skoznjo od začetka do konca. Zame je bil napor prehud.


Najhuje, in obenem fascinantno, pa je, da lahko tako cenena knjiga, dobi toliko nadaljevanj; menda celo štiri. I guess they all want to be a 21-year-old virgin student with a taste for some hanky panky with a tall, dark, rich and powerful bad guy. :)

 

 

sreda, 19. avgust 2015

Neskončna zgodba.

Več kot 10 let je tale knjiga, ki je ena izmed mojih najljubših, potrebovala, da se je spet vrnila v moje roke. Meni ljubi odlomki so ostali celo označeni. Me pa veseli, da jo je v tem času, ko je bila izposojena (se po tolikem času sploh še reče, da je bila izposojena? :) ), prebralo kar nekaj ljudi. Upam, da je tudi njih potegnila vase, kakor je mene.

''Rad bi vedel,'' je rekel predse, ''kaj se pravzaprav dogaja v knjigi, dokler je zaprta. Seveda so v njej samo črke, natisnjene na papir, pa vendar - nekaj se mora dogajati, saj ko jo odprem, je takoj tu cela zgodba. Tu so osebe, ki jih še ne poznam, pa najraznovrstnejše prigode in dejanja in boji - in včasih nastajajo morski viharji ali prihajamo v tuje dežele in mesta. Vse je vendarle že nekako v knjigi. Treba jo je brati, da jo doživiš, to je jasno. Ampak v njej je to že poprej. Rad bi vedel kako.'' -Bastijan Baltazar Buks


petek, 14. avgust 2015

Priprave na zimo.



Kamilica


Kamilica ubija bakterije, deluje pomirjevalno, pomaga pri želodčnih in črevesnih težavah, zdravi rane.


Melisa


Tudi melisa pomirja, lajša prehladna obolenja, znižuje temperaturo, ima protivirusne učinke ter blagodejno vpliva na prebavo.

Bezeg


Krepi odpornost proti okužbam, omili napade senenega nahoda, zdravi vnetja, pospešuje potenje in lajša dihalne težave.

torek, 11. avgust 2015

Poletno branje.



Moje bralna značka letošnjega poletja obsega kar nekaj žanrsko različnih knjig, katerih značilnost je, da so vse, razen ene, napisane po resničnih dogodkih. 

  Nevihta nad Kandaharjem 

(Sharon E. McKay )


Je izmišljena pripoved, ki pa bi prav lahko bila resnična.


 Yasmine ima štirinajst let in je Afganistanka, ki s svojimi starši živi v Londonu. Oče je univerzitetni profesor, mama je odvetnica. Yasmine živi kot običajne najstnice. Odločitev staršev, da se družina seli v Afganistan, ji odredi pot, ki je ni izbrala, vendar jo je bila prisiljena prehoditi. Ker ni znala biti Afganistanka, jo je tega naučila Tamanna, njena afganistanska vrstnica in prijateljica. Zahodnjaki samo poznamo besedo prijateljstvo, tam v Afganistanu pa jo živijo. Pogum ima tam zapis v dejanju. (http://www.mklj.si/priporocamo/knjige/item/4817-nevihta-nad-kandaharjem)

Presrečni sta, ko v njuni vasi ustanovijo šolo. A njune sanje o sreči se razbijejo, ko Talibani do tal požgejo šolo in učiteljici ter študentom grozijo s smrtjo. Ko se Tamanna sooči z dogovorjeno poroko s starejšim moškim in Yasminina zahodnjaško izobražena družina postane tarča Talibanov, dekleti spoznata, da morata zbežati. Potujeta čez nevarne gorske prelaze, znajdeta se v smrtni nevarnosti, ko zaideta na minska polja, naletita na samomorilskega napadalca ter besneče tolpe Talibanov. Ko pa se dekleti ločita, ostaneta brez edine stvari, ki jima je do tedaj pomagala preživeti – brez druga druge. (http://www.emka.si/nevihta-nad-kandaharjem/PR/492893)

Knjiga sicer spada med mladinsko literaturo, vendar je vredna, da jo preberemo tudi odrasli. Predstavi nam kruto usodo mnogih Afganistancev, ki so prepuščeni na milost in nemilost talibanov. Zaključek nas spet vrne pred dejstvo, da gre za mladinsko literaturo, saj je 'prelepo, da bi bilo res'.

 

Košček manga 

(Mariatu Kamara, Susan McClelland)


''Pojdi k predsedniku in ga prosi za nove roke.''


V roke sem vzela tudi Košček manga. Bralec bi mislil, da bere fiktiven roman, ker je realnost 'tam nekje' tako zelo drugačna in tako zelo grozljiva, da si sploh ne upaš pomisliti, da je morda resnična. Pa je! In to je vsakdanja realnost ljudi po vsem svetu.

Prav je brati takšne knjige, ker si lahko v vsej svoji razvajenosti in pomehkuženosti priznaš, da je mir ena izmed največjih vrednot v življenju in da noben še tako krut film ali knjiga, ne moreta doseči krutosti resničnega sveta.

Mariatu Kamara preživlja brezskrbno otroštvo in odrašča v majhni ruralni vasici v Sierrri Leone, dokler je nekega usodnega dne niso poslali po hrano v bližnjo vasico. Tam so jo napadli oboroženi uporniki, ki večinoma niso bili starejši od dvanajstletne Mariatu. Med drugimi grozotami, ki so se zgodile tisti dan, so mladi uporniki Mariatu brutalno odsekali dlani.

Mariatu je čudežno preživela in začne nepredstavljivo pot, ki jo je iz afriške goščave preko prosjačenja na ulicah Freetowna pripeljala v popolnoma novo življenje v Severni Ameriki. V Koščku manga Mariatu z nami deli nepozabno zgodbo o izjemnem pogumu, prilagodljivosti in upanju. (http://www.galarna.si/izdelek/07700/koscek-manga)

 

Srečen, ker sem moški

 (Damjan Murko in Marjanca Scheicher)

 

''Jaz živim od vseh tistih, ki me ne marajo.''


Morala sem jo prebrati. :)

Ob njej je 50 odtenkov sive, ki jo tudi še moram in se že psihično pripravljam na to :), verjetno pravi masterpiece. Dala mi je predvsem vpogled v psihično stanje človeka, ki s prevelikim gobezdanjem o tem kje jo je, kdaj jo je in kako jo je, zgolj pokaže, da živi v totalnem zanikanju svoje spolne narave. Človek bi se mi še smilil, a on je iz tega naredil biznis, od katerega bojda lahko živi. 

Na koncu vendarle premore modrost: ''Jaz živim od vseh tistih, ki me ne marajo.'' In ima prav!

Če imate urco in pol časa, pa ne veste kako jo zapolniti, vzemite v roke knjigo Damjana Murka in Marjance Scheicher Srečen, ker sem moški. Verjemite, tista urca in pol bo najbolj nesmiselno porabljen čas v vašem življenju. :)


Whoever Fights Monsters 
(Robert K. Ressler in Tom Shachtman)



''Whoever fights monsters should see to it that in the process he does not become a monster. And when you look into an abyss, the abyss also looks into you.'' 
 –Nietzsche, Tako je govoril Zaratustra

Robert K. Ressler, ki se je skoraj celo življenje ukvarjal s serijskimi morlici, je ta termin tudi izumil. V knjigi opisuje najgrozovitejša dejanja številnih serijskih morilcev in jih podkrepi s fotografijami in intervjuji z enimi najzloglasnejših morilcev na svetu, med katerimi so Charles Manson, Jeffrey Dahmer, Ted Bundy, John W. Gacy in Ed Kemper. Poglobi se v njihova življenja in misli, ker skuša razumeti, kaj nekatere posameznike žene, da postanejo serijski morilci in kakšno odgovornost ima družba do teh oseb, ki bi morale za vedno ostati pod ključem.
Umetnost profiliranja zločincev je ena najuspešnejših tehnik prepoznavanja, recimo temu, deviantnih oseb. Mogoče pride komu prav, saj živimo v vedno bolj odtujeni družbi, ki 'preko knjig, filmov, video igric in stripov, slavi prelivanje krvi, kot da lahko junaki samo na tak način rešujejo situacije' ter v družbi, 'kjer je vedno več nasilja v družinah, orožje pa je na dosegu roke.'


I Have Lived in the Monster
 (Robert K. Ressler in Tom Shachtman)





Je nekakšno nadaljevanje njune prve knjige, vendar v tej vzameta pod drobnogled tudi umore, ki so se zgodili izven ZDA, predvsem na Japonskem in v Južni Afriki, pri preiskavi katerih je Ressler sodeloval. V njej sta objavljena tudi dva poglobljena intervjuja, ki ju je opravil z Gacyem in Dahmerjem. Da nam vpogled v misli serijskih morilcev in pokaže razlike med njimi, a ena stvar je zagotovo skupna vsem – manipulacija je eno izmed njihovih najmočnejših orožij.
 
V tej knjigi poda tudi oceno o Jacku Razparaču in izoblikuje mnenje, da so takratni preiskovalci iskali osumljenca med napačnimi osebami.

Na žalost, ali pa na srečo, knjigi še nista prevedni v slovenščino. Sicer pa, le kdo bi si želel brati o tem, kako je nekdo žrtvam pil kri in jedel njihove organe, nekdo drug pa trupla zakopaval pod hišo medtem ko žene ni bilo doma?! :)
 

Divja 
(Cheryl Strayed)


''Krokar ali vrana, oba sta simbol praznine. To je dobro. To je mesto, kjer se vse rojeva, kjer se vse začenja...''

Veliko ljudi se išče, redkokdo pa za to prehodi skoraj 5 tisoč dolgo Pacifiško gorsko pešpot. In ona jo je. Po smrti mame je pustila življenje na cedilu (in ne obratno!) in zato se je morala izgubiti, da se je lahko spet našla. Uspelo ji je kljub pretežkemu nahrbtniku. Uspelo ji je zaradi ljudi, ki jih je na poti srečala in zaradi nekaterih, ki jih je pustila doma, najbolj pa zaradi lastne trme.
Knjiga je napisana direktno. Brez olepšavanj. Morda zato komu ne bo všeč, ker ni napisana v stilu, ki bi pritegnil bralce željne senzacij in velikopoteznih ljudi. Cheryl to vsekakor je, a brez senzacije, brez televizijskih kamer, sama pred naravo, pod žgočim soncem in v mrzlih nočeh.
Tudi, če nimaš veliko, se da preživeti. Dovolj je to, kar imaš na sebi in kakšno voljo nosiš pod termoflisom življenja. Včasih moraš iti na pot, da to spoznaš, lahko pa prebereš to knjigo. :)