Hrana je stvar okusa.

Medtem ko na eni strani sveta mečemo hrano v smeti ali se prerekamo kateri način prehranjevanja je bolj pravilen ter etičen, na drugi strani sveta ljudje umirajo od lakote. Njim ni važno, če bodo jedli meso ali brokoli, zadovoljni bi bili že s kosom kruha.

lakota

Kot gobe po dežju se predvajajo kuharski šovi. Kulinarika je postala tako vrhunska in popularna, da obstajajo celo kuharski TV kanali, kjer lahko z odprtimi usti spremljamo na primer čarovnije kuharskega iluzionista Hestona Blumenthala.

Heston B.

Tudi pri nas obstajajo kuharji/ice, ki sodijo v sam svetovni vrh in vrhunske restavracije, katerih moto manj je več obljublja točno to, kar dobiš na krožnik. Manjše porcije intenzivnejših okusov in netradicionalnih načinov priprave.

Pred nekaj leti smo se skupaj s tremi prijatelji odločili, da enkrat v življenju poskusimo to ti. vrhunsko kuhinjo. Torej, manj je več, tudi v smislu -manj za več denarja. 

Pa smo šli. Seveda smo se odločili za še vedno denarnici prijaznejši degustacijski menu, ker lahko v več hodiš doživiš kulinarično razodetje in pečat dotične restavracije.

In kaj sem spoznala? Da je hrana stvar okusa. Lahko je neka sestavina narejena na ne-vem-kakšen super duper način, a če ti okus ni všeč, ti pač ni všeč. In če ti steak ne gre in ne gre po grlu navzdol, ga pač pustiš. Vsi nismo za vse.

less is more

Spoznala sem še nekaj. Da je hrana precenjena. V zadnjih nekaj letih se je nekako skupaj s hipsterstvom razmahnilo navdušenje nad burgerji. Pa ne nad tistimi pri Džabiriju, ampak tistimi na nivoju. Za tiste z izbranim okusom. Očitno jaz nisem med njimi, saj se mi burger kljub modernemu načinu predstavitve, kjer ne manjka glasbe in kao kul pripravljalcev ter prodajalcev, ni zdel nič posebnega. Tisto nekaj več, kar bi tak burger glede na vso senzacionalnost moral imeti, ni imel. Marketing meni osebno ne more nadomestiti okusa. Placebo žal ne deluje vedno.

hipsterstvo

Otroke ponavadi silijo jesti špinačo, ker da vsebuje veliko železa. Jaz sem se na izobraževanju o zdravi prehrani naučila, da je to mit. In življenje me je naučilo, da je najboljša zmernost. Potrebne niso nobene vrhunske, senzacionalne ali oh in sploh pregrešne sestavine ter načini priprave. Jaz uživam že, če si v svežo žemljo namažem Argeta pašteto in zraven popijem lonček kakava. (PS: In včasih, ko imam slab dan in preveč mislim na ljudi, ki so med drugim tudi lačni, imam za vrhunsko kulinariko prav posebno besedo: perverzija.)

pašteta