Utrinki XVI.

Marsikdo bi rekel, da je letošnje poletje precej intenzivno. Od hude vročine, do znosnih 20 stopinj kar čez noč. Vmes pa seveda še ta presneti dež.

Z razliko od nekaterih, jaz o dežju razmišljam kako zelo je pomemben, še posebej, če je suho in vroče poletje. Letos ga je bilo ravno dovolj, da je vrt dobil zadostno količino vode in še zalivati ga ni bilo potrebno prepogosto.

Se mi zdi, da letos nisem imela samo jaz težav z mravljami. Pod ogromno krošnjo kamilic so si zgradile res veliko mravljišče, tako da se je kamilica vsa žalostna posušila. Še dobro, da mi je prej uspelo nabrati dovolj cvetov za čaj.

Nekaj je bilo tudi polžev, ki se bolj ali manj spravijo nad solato, zato sem jo morala znova in znova saditi, da je od nje kaj ostalo.V drugem poskusu sem poleg sorte kristalka posadila še endivijo, ki je začuda niso napadli. 

Morda zaradi njenih nazobčanih listov:

Bučke mi je napadla plesen,

pa sem okužene liste kar porezala in je rastla naprej.

Tudi pridelek je bil obilnejši kot lani:

Ugotovila sem nekaj zanimivega.

Na vrtu je bil očitno nek glodalec, ki je pojedel kar nekaj korenin

in so gornji deli rastlin samo popadali po tleh.

Na gredi s čebulo, pa se to ni zgodilo.

Ravno tako na gredi s čebulo ni bilo rdečih polžev.

Naslednje leto bom zato med vso zelenjavo enostavno posadila čebulo:

Posadila sem tudi štiri lubenice, ki so vse klonile pod polži,

ostala je edino melona. Naredila sta se dva sadeža:

Kumare me kot vedno nikoli ne pustijo na cedilu:

In tudi paprika ne:

Posebej pa sem se letos posvetila paradižniku, 

ki sem ga konstantno obrezovala in skrbela, da se ni preveč razrasel.

In očitno mu je bilo všeč:

Ne smem pa pozabiti tudi na rožice

in ena izmed najlepših je seveda portulak:

Ob vseh uspešnih in manj uspešnih vrtnarskih podvigih sem tako zelo hvaležna, da imam možnost imeti vrt. Sploh ne znam opisati z besedami, kako zelo cenim, da sem zdrava, zmožna delati in si kaj ustvariti, pa četudi je to zelenjavni vrt. 

Polna skleda domače zelenjave je zame nekaj neprecenljivega:

He loves me, he loves me not.

Glede na to, da kamilica spada v isto družino kot marjetice in ivanjščice,

se lahko z njenimi cvetovi igramo to

francosko igro.

Lahko pa jo samo naberemo in posušimo,

da si bomo iz nje skuhali čaj.

:)

Če ti življenje ponudi limone...

Ko greš meseca maja v trgovino kupiti več kot kilogram sladkorja in citronko,

trgovke takoj zaznajo, da se bo nekaj pripravljalo.

Ker bezeg na dvorišču zaradi pomanjkanja sonca še ni čisto ta pravi,

sem se odločila, da letos poskusim narediti

metin sirup.

Ker meta, meta je neuničljiva.

Celo zimo je ostala na vrtu.

Na površju od nje ni bilo kaj dosti, a njene korenine so bile povsod;

in ko začne spomladi ponovno poganjati, 

se kar ne ustavi.

Zato ni čisto nobene škode, če jo porežeš,

ker bo čez nekaj časa takšna kot se ne bi nič zgodilo.

In sem jo porezala ter narezala s peclji vred-

in jo prelila s toplo vodo,

v kateri sem poprej, ko je bila še vroča, raztopila citronko.
Limone nisem uporabila.

Kozarec sem prekrila z gazo, da je nastal en tak zabaven arafat

in ga pustila stati okoli 24 ur.

Po receptu sodeč bi naj iz 2 l vode in 2kg sladkorja, 

nastalo 3 l sirupa. 

Po 24 urah sem v precejen metin sok dodala sladkor,

ga mešala, da se je stopil in ga nalila v sterilizirane steklenice.

Da bi bil sok še obstojnejši, sem po navodilih steklenice 

postavila v vrelo vodo, v kateri so ostale dokler se voda ni ohladila.

 Prvo oblizovanje kuhalnice med mešanjem je pokazalo,

da bo sok zelo okusen.

Zatorej, če vam življenje ponudi citronko... :)

Narava je najlepše ozadje.

Domača zdravila.

Tudi spomladi se lahko naše počutje poslabša

in nas začne loviti prehlad. Takrat je fino popiti kakšno skodelico

bezgovega čaja.

Jaz ga nabiram kar na vrtu,

saj je nekdo pametno in predvsem praktično razmišljal,

da ga je posadil tik ob ograji.

Ker lani nisem delala sirupa, 

mi ga je toliko več ostalo za čaj.

Sladkan z medom in z dodatkom limone je izredno okusen.

Spomladansko čiščenje.

Narava je lepa v vseh letnih časih,

a meni najbolj ljubi so prehodi iz enega v drugi letni čas.

Morda zato, ker v meni vzbudijo pričakovanje, hrepenenje, občutke,

ki oživljajo dušo.

Vsakič drugače.

Če pri ležanju v travi ne razmišljajš o klopih,

lahko nastanejo tudi lepe fotografije

narave v razcvetu. 

 

 

Utrinki XV.

Letos je pa kar hitro začelo dišati po pomladi, kajne?

Še sama sem si jo dodatno pričarala s to čudovito pisano košaro primul,

(ali jegličev),  ki so mi veselo mahali izpred vrtnarije vsakič, 

ko sem se peljala mimo, 

zato sem jih enega lepega dne pač morala vzeti s seboj domov.

Nisem vedela, da jim bo v hiši pretoplo, zato so se hitro posušili,

tisti zunaj pa so ostali.

Danes sem se ob ne tako vetrovnem dnevu spravila k bolj osnovni negi vrta.

Odstraniti je bilo treba nekaj plevela in posušenih ostankov rastlin,

sem pa na hitro (ker ne rada kompliciram) pripravila (razrahljala) del zemlje,

kjer sem se namenila posaditi nekaj sadik solate.

Čez noč bodo pokrite s kopreno.

Sem pa že lani na zeliščno-cvetlični gredi opazila rastlino,

ki se je zasejala sama in nedotaknjena preživela celo zimo, 

čeravno je bil letos od zime samo z.

Po pomoč, za katero rastlino gre, sem se obrnila kar na fejsbuk,

kar je obrodilo sadove, 

saj so mi ljudje znali povedati, da gre za križnolistni mleček,

sicer strupeno rastlino, ki pa smrdi voluharjem,

zato sem se odločila, da ostane.

V vsaki stvari je nekaj dobrega.

Pomlad je letos res hitro razprla svoj popek, toda, 

ali je zima že rekla zadnjo?

''Če ima o pustu sonce moč, mrzla bo velika noč.''

Utrinki XIV.

Vrt pozimi

je lahko dolgočasen ali pa izredno lep,

odvisno kako gledaš na zasnežene gredice.

Pod snegom nekatere rastline vseeno živijo,

če pa že to ne, pa vsaj spijo zimsko spanje

kakor kakšen medved v svojem brlogu.

Rožmarinu kot zimzelenčku, mraz in sneg ne prideta do živega: 

Enako je s timijanom:

Na feferonih so še ostali posamični plodovi v vsej svoji rdečosti:

Tudi jagode so obdržale nekaj posušenih sadežev:

Peteršilj kljubuje zimi v vsej svoji veličini:

"I prefer winter and fall, when you feel the bone structure in the landscape - the loneliness of it - the dead feeling of winter.  Something waits beneath it - the whole story doesn't show."

-  Andrew Wyeth