Če rečeš suhemu človeku 'joj, kako si pa ti suh', je enako žaljivo kot če rečeš debelemu 'joj, kako si pa ti debel'.

Potem, ko že celo življenje poslušaš stavke: ''Joj, kako si pa ti suha, a sploh kaj ješ?'', ali pa: ''Ali si bolana?'', postaneš na taka vprašanja/opazke imun, saj ti drugega niti ne preostane; se mi pa ob tem poraja misel, da je to vendarle povsem enako, kot če bi debelim ljudem nekdo venomer govoril ''joj, kako si pa ti debel/a, zagotovo moraš veliko pojesti''. 

Toda dvomim, da debele ljudi kdo to vpraša. Verjamem, da se kdo iz njih norčuje, ponavadi za njihovim hrbtom; a zakaj se zdi nekaterim normalno, da sprašujejo o teži suhe ljudi? Ker so zaskrbljeni za njihovo dobrobit?

Najbolj je pa moteče, ko kar na pamet določajo sodbe, zakaj je temu tako. Dragi moji, jaz nisem lačna. Jaz pravzaprav zelo rada jem. In jem lahko kar koli. Solato si naročim samo kot prilogo, nikoli kot samostojno jed. Za sladico imam zmeraj dovolj prostora. Tudi alkohol redi. Ne, nisem pijanec, toda vsake toliko tudi meni zapaše pir ali kozarček rujnega. Ne seštevam kalorij, ne belim si glave z vprašanjem, ali se je krompir pekel na svinjski masti ali v lastnem soku in ali naj raje kupim bel ali polnozrnat kruh, ker boljšega ni, kot pariška na svežem belem kruhu.

Eni ljudje smo pač preprosto suhi. Brez razlogov, ki bi nam jih nekateri radi pripisali. Ne misliti, da smo zaradi tega kaj boljši, ali srečnejši ter bolj zdravi. Tudi jaz nosim na nogah strah in trepet vseh žensk - celulit; samo ne razmišljam o tem, kateremu športu se naj posvetim pred sezono kopalk, da ga ne bom imela. Preprosto je: imam ga, pa kaj. Tudi to vem, da se suhim ljudem obrazne gube bolj poznajo kot okrogloličnežem, pa kaj.

Smo kakršni smo, vendar nam res ni treba zavidati ali biti po drugi strani zaskrbljeni za naše zdravstveno stanje.

Zaradi vseživljenjskega prenašanja opazk glede moje teže, sem si dolgo časa tudi sama želela biti bolj okrogla, ker sem mislila, me bodo ljudje potem bolj resno jemali, ali kar koli že, vendar sem na koncu prišla k pameti.

Zato apeliram na vse 'zaskrbljene' nad suhimi ljudmi: stopite do hladilnika, odprite mrzel pir in se ohladite!
(jaz pa si bom privoščila tole slastno jagodno pecivo s cukrom, smetano in maskarponejem) :P

Sonce v kozarcu II.

Tudi letos sem se lotila priprave bezgovega sirupa. Naredila sem ga po tem receptu: 

bezgov sirup

saj se mi je po lanskem sfižil.

Letošnji je uspel in je odličen!

Utrinki II.

Suzino vrtičkanje.

Maj se je končno izdeževal in končno sem lahko na vrt posadila paradižinik. Letos sem sadike vzgojila sama, zato se bom lahko pohvalila s 100% organskim, eko in oh&sploh bio paradajzom, ki bi mi ga zavidal še Lušt. 

Tudi redkvica in čebula sta pokukali iz zemlje.

redkvica

čebula

Solata je že imela bližnje srečanje z rdečimi polži, ki pri meni, na njihovo žalost, končajo v vedru slane vode, saj še nisem pogruntala učinkovitejše metode za uničevanje te španske nebodigatrebe. Kljub vsemu se solata zaenkrat dobro drži.

Letos so nam zaradi izredno suhe zime rdeči polži v nasprotju z lanskim letom sicer kar precej prizanesli. Očitno so se morali skriti globlje v zemljo in sedaj le počasi lezejo na plano. Sprotno pobiranje je zato veliko lažje in hitrejše. Vsekakor je treba imeti vrtnine pod budnim očesom vsak večer okoli osme ure, saj je to očitno njihov čas ter seveda ob dežju, saj takrat najraje pridejo na pašo. 

Na vrtu bo od letos naprej kraljevala tudi tale majhna lepotička, ki se bo nekoč razrasla v bohotno damo:

Ime ji je Hortenzija.

Poleg zgoraj omenjenih zelenjav sem posejala še radič, rukolo, peteršilj, korenček, bučke, kumare in posadila krompir. Sedaj mi preostane le še upanje na čim bogatejši pridelek.

Bezeg in melisa se tudi že sušita, da bo v jesenskih in zimskih dneh zadosti čaja, poleti pa je sveža melisa odlična tudi za v mojito, če mete ni pri roki.