Ekstremno vrtnarjenje.
Letos je bilo tudi za vrtičkarje kaj čudno obdobje.
Najprej nas je objela čudovita pomlad, prijetno topla in ravno prav za kopanje po vrtu. Potem je sledilo obdobje desetlenega dežja, saj je deževalo non stop. Po dežju je prišla vročina, ki kar ni pojenjala. In na vrtu so se dogajale včasih prav zanimive, celo zabavne stvari. Ena od teh zabavnih je bil nizek fižol. Sejem in sejem, da končno pokukajo trije iz zemlje. A glej ga zlomka, nikakor niso hoteli rasti. Vsi so ostali majhni, tudi cveteli niso, skratka, brez veze. Potem sem jih posejala še enkrat. Spet samo trije, a že bolj obetavno. Tudi cveteli so in kar precej zrastli. In potem sem dva tedna nazaj spet sejala. Da bi jih ja bilo malo več. Zgodil se je čudež: devet, ljudje, devet fižolov je pogledalo iz zemlje, kot da je to nekaj čisto normalnega.
Gremo dalje. Solata. Oh, ta čudovita zelenjava, ki je nimam preveč rada (travme iz otroštva: Tak dolgo boš sedela pri mizi, dokler ne boš pojedla), nas je razvajala celo pomlad, vse do največje vročine. Potem je šla zelo hitro, mi temu rečemo, v luft. Kje dobiti sredi julija sadike solate? Saj sem sejala neke sorte, ki so odporne proti vročini, a povsem neuspešno, saj ni seme niti vzklilo. Potem pa sem par dni nazaj šla v trgovino po sladoled in prikazala se mi je Marija. Flance!, sem vzkliknila in že šibala po gajbo, da sem jih ja pokupila kolikor se je dalo. Sedaj moj vrt naenkrat spet izgleda krasno.
Brokoli in cvetača sta dobro uspela, tudi česen, čebule je letos mogoče celo preveč, paradižnik pa je tako ali tako najlepši daleč naokoli. Bučke so, recimo temu, še kar. Lubenice in melone sem nasadila v lonce in jih s tem rešila pred polži, uspevajo čudovito. Za jesen oziroma zimo sem nasadila tudi že brstični ohrovt, drugače pa sedaj samo še čakamo na obilje rdečega paradižnika, paprike, solate in kumar. S temi sem imela letos precej nesreče.
Prve so zrastle do določene velikosti, ki ni bila kaj prida, in tako tudi ostale. Spet sem bila v dilemi, kje tako pozno dobiti nove sadike, ker ko sem videla kakšne kumare ima že moja mama, mi je bilo kristalno jasno, da so moje možnosti zelo zelo majhne. Skoraj sem že obupala, potem pa sem jih le našla, medtem ko sem kupovala hokaido buče. Te kumare so sedaj večje kot so bile prvotne, ki bi sedaj že morale obroditi.
Težav s polži letos ni bilo veliko. Že v prejšnjem blogu sem omenila, da sem hitela s sajenjem, da bi jih prehitela in to mi je kar dobro uspelo. Se mi zdi, da je tako slaba karma, če jih ubijaš, kot sem to počela nekaj let nazaj, da jih sedaj samo poberem po vrtu in zmečem čim dlje stran od vrtnin. Še najbolj pa pomaga pohiteti, da je zelenjava dovolj velika pred pojavom polžev, da potem tudi ne morejo narediti prevelike škode.
Vsak človek potrebuje svoj zen kotiček.
Zame je to moj zelenjavno-rožnati-začimbno-sadni vrt.
