Kdor se nima o čem pogovarjati, se pogovarja o vremenu.

Enkrat so poplave, potem suša, drugič žledolom, tretjič sneg. Nikoli ni v redu. Eni so že marca vriskali, kako lepo, da je tako krasno in toplo vreme, a nihče ni ob tem veselju mislil na to, da je bila zima preveč suha in da je zemljo, vso razpokano, pestila žeja. Pregovorno deževen april je bil bolj podoben na pol poletnemu juniju. In ne, to res ni bilo v redu. 

Toliko kot mi naredimo nenaravnega proti naravi, najsi bo to uporaba pesticidov ali katero koli drugo onesnaževanje, je v bistvu še čudno, da se nam ne dogajajo dosti hujše stvari. Poljedelci jamrajo, ker jim je sneg uničil komaj posejan pridelek, sadjarji, ker jim je uničilo skoraj vso sadno drevje, vrtičkarji bodo morali znova saditi solato in ostale vrtnine. Ko pa vsi ti veselo škropijo naokrog z raznimi pesticidi, da bi jim polja in sadovnjaki bolj bogato obrodili, je pa vse v redu. Že res, da je bil kdaj v preteklosti aprila sneg, vendar je bilo to normalno, ker je bil to še vedno tisti ta deževen hladen mesec, ko narava še ni ozelenela. Sedaj pa včasih že sredi januarja marsikaj požene cvet. 

Če ne drugje, se v naravi najlepše in najbolj jasno vidi vsa beda človeštva. Težko je ne-biti dvoličen. Čeprav se nam živali smilijo, bomo ob prvih spomladanskih sončnih žarkih komaj čakali, da vržemo na žar tako rekoč pol svinje. Čeprav se nam smilijo otroci v tretjih državah, ki nam šivajo oblačila in izdelujejo obutev, bomo vseeno šli v trgovino po nove alstarke. Če so pa kul. Čeprav imamo dovolj kvalitetno pitno vodo iz pipe, bomo še vedno šli v trgovino po tisto iz plastenke. Ja, tako bedni smo. In to, da se tega zavedamo, naših dejanj ne opravičuje. 

Koliko smo prisiljeni v naše bedno delovanje, ker smo v grozljivo potrošniški družbi hočeš-nočeš na koncu vsi ''samo'' potrošniki, ne vem. Verjetno kar precej, saj je na koncu koncev celoten sistem naravnan tako, da nas sili, čeravno pretkano in prikrito, da se obnašamo izkoriščevalsko in pridobitniško. Narava in smrt sta edini, ki se ne pustita zajebavati. In obe vzdržujeta ravnovesje. Obe nas vedno znova opominjata, da ne bomo mogli ničesar vzeti s seboj. Nobenega od petdesetih parov čevljev, nobene nakupovalne vrečke, pametnega telefona, in na žalost tudi čokolade ne. 

Mogoče pa vse to ni res. Mogoče pa je v sami naravi našega planeta, da se ozračje spreminja in ustvarja vedno bolj nevzdržne vremenske razmere. Mogoče bi se ledeniki stopili tudi brez našega posredovanja, kdo ve. Mogoče nam vsi lažejo, ker je pravzaprav tudi v borbi proti onesnaževanju -denar. In če lahko danes ustvarjajo umeten dež, iz kemikalij, kakopak, je možno čisto vse. Teorije zarot danes več ne obstajajo, ker so dejansko resnične. Je bil letošnji aprilski sneg naključje ali si v ozadju španski proizvajalci zelenjave in sadja manejo roke, ker bomo morali kupovati njihov pridelek? :)

Obremenjevati se z naravo in vremenom, je tratenje časa. Najsi smo že toliko stvari, živih in neživih, obrnili sebi v prid, smo proti našemu planetu nemočni. In mislim, da nas ta občutek nemoči najbolj muči. ''Če pa danes lahko že vse! Skoraj za vse že obstaja aplikacija!'' :)

Nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. In temu se reče rdeči polž. :)

 

 

 

foto: its respectful author/owner

 

 

Utrinki I.

Ko dobita srp in kladivo čisto nov pomen.

 Prednost življenja na podeželju je tudi ta, da lahko vidiš, kako na primer na Pohorju že dežuje in potem spremljaš, kako deževni oblaki počasi pljujejo proti tebi. Pa tudi ta, da lahko greš na vrt in ga prekoplješ po dolgem in počez, saj ga je potrebno pripraviti na sejanje in sajenje, navsezadnje pa lahko služi tudi za sproščanje negativizmov, ki ti včasih zrastejo prek glave. Sicer pa vsi vemo, da delo osvobaja, tako ali drugače. :)

Ne le, da je po opravljenem delu večji apetit in v telesu bolj zdrav duh, nadvse enkraten je namreč občutek, da so stvari narejene, da si se ob tem celo malce spotil in dobil kakšen žulj. Pogled na sveže pokošeno trato, na pospravljena drva, obrezana drevesa, bujno rastočo zelenjavo in cvetje je neprekosljiv. Premaga celo tisti jezen občutek iz sobote zjutraj, ko bi še vsak rad malo spal, pa sosedje že ob sedmih zjutraj tekmujejo kdo bo prej pokosil ali opravil delo še pred kosilom in tako te več ne pustijo spati zvoki kosilnice, motorne žage, cirkualarke, nitkarice, traktorja in seveda psa, ki s svojim lajanjem pospremi vsakogar, ki ga pot z omenjenimi stroji popelje mimo njegove, da, njegove ograje.

Pomlad se mu paše.