nedelja, 8. november 2020

Utrinki XIX.

 Vrt v novembru.

 

Če imaš nasajeno dotično zelenjavo,

v mojem primeru brstični ohrovt,

se je treba navaditi na škodljivce, ki zavzamejo kapusnice.

To so gosenice kapusovega belina.

Belin je prav lep metuljček:


ampak tudi gosenice so lepe na pogled:


 Ker menda jedo samo liste,


 

jih bom pustila, saj se plodovi normalno razvijajo.

Tukaj se veselo sončijo kar tr:


 Je pa vrt tudi v tem mesecu zelo bogat. 

Radič štrucar raste kot za stavo:


 Radič in motovilec tudi ne smeta manjkati:



''Bugs have as much right to a place in the shade as we do.''

~Dorothy Scarborough

sreda, 2. september 2020

Utrinki XVIII.

 Končno smo zakorakali v jesen.


Po eni strani vrtu v tem času počasi pojenjujejo moči,

po drugi strani pa že nastaja jesenko/zimska kolekcija.

Cvetača je že pokukala iz zemlje:


redkvica in čebula tudi,

pa nizek fižol in motovilec.

Nekatera semena zimske solate še klijejo,

medtem ko se radič in ledenka že važita na soncu:

 Melona je letos rodila tri sadeže,

bila je majhna in aromatična,

vendar ne preveč sladka.

Kako bo z lubenico še ne vem:


 V resnici nista tako veliki, kot je videti na sliki.

:)

Paprika, paradižnik, kumare, tu in tam kakšna rdeča jagoda ter brstični ohrovt

še kljubujejo počasi spreminjajočim vremenskim razmeram,

a ker je čez dan še vedno sončno,

je pridelek še vedno na voljo.




''My garden is my most beautiful masterpiece.''

– Claude Monet

sreda, 5. avgust 2020

Utrinki XVII.


Tih deževen dan je prinesel prepotrebno osvežitev in enkraten začetek dopusta.
Kaj boš pa delala na dopustu? Kam boš šla?
Nič in Nikamor.
No, mogoče malo v hribe, drugače pa na vrt in nazaj.
:)

Ker je avgust, je treba že tudi malce gledati v jesen, zato so določene sorte
zelenjave že posajene.
Nekaj zimske solate še moram posejati, pa bo.
Čebulo sem že.
Z letošnjo nisem imela pretirane sreče, čeprav so se vsi hvalili ravno s čebulo.


radič in glavnati ohrovt

ledenka in brstični ohrovt

Česen sem že polegla po tleh, čez kakšen teden ga bom potegnila iz zemlje, da vidim, če je sploh uspel.
Nasadila sem namreč kar česen, ki sem ga kupila v trgovini za kuhanje.

Ker je letos precej mokro poletje, je seveda obilje bučk, kumar in paradižnika.
Kolikor ne pojemo sproti, dam prijateljem in sodelavcem,
ostalo pa zamrznem (bučke, fižol, korenček).


paprika je letos zelo boga, zdi se mi, da je komaj sedaj začela
dobivati svojo moč; že sadike niso hotele rasti, kaj šele plodovi

paradižnik je zelo poln, ampak kar traja in traja, da postane rdeč;
sonce - kje si?!




stročji fižol sicer ni ne vem kako obrodil, ampak ravno dovolj,
da bo za zimske zelenjavne čorbe

endivija je očitno edina solata, ki polžem ne tekne

ta polžek pa ni prav nič nadležen :)

z razliko od tega :)

eden od načinov kako rešiti solato pred njimi

melona


Čeprav vrtnarim že kar nekaj let, sem še vedno začetnik, zato se rada tolažim
s temi besedami:

There are no gardening mistakes, only experiments.
– Janet Kilburn Phillips

petek, 17. april 2020

Bel božič, zelena velika noč.

DNEVNIŠKI ZAPIS

17.04.2020


Tak, gume sem zamenjala,
nasadila in posejala sem skoraj vse, kar sem si zamislila.
Manjka mi samo še lubenica, pa kakšen paradižnik več,
saj mi je mraz uničil tri izmed njih -
sicer z enodnevno zamudo, pa vendar
se je pregovor bel božič-zelena velika noč uresničil.

Padavin se je treba veseliti!
#suša



En mesec ''dopusta'' je minil in v ponedeljek se vračam(o) na delo.
Mislim, da je bilo odmora ravno dovolj:
da so izginili podočnjaki (zaradi zgodnjega vstajanja),
da sem odpočila glavo (od vseh časovnih pritiskov točnosti in preračunavanj),
da sem sprostila telo in duha (zaradi dela z ljudmi).

Med vsemi nebulozami, ki se še vedno dogajajo v danem stanju,
mi ni uspelo kupiti jupola, da bi prebarvala spalnico in kuhinjo,
a se bo že našel čas tudi za to.

Kam pa naj hitimo? Na dopust?
Povsod je lepo, a doma je najlepše!

:)




nedelja, 5. april 2020

Ena sama dolga nedelja.

DNEVNIŠKI ZAPIS
05. 04. 2020


Pomlad je končno z vsemi pljuči zakorakala v našo deželo in upam, da tudi v naša srca. Mogoče nam bo vitamin D pomagal pri soočanju z vsakodnevnim
dolg-im-časom. 

A razmišljamo lahko tudi drugače. Če imaš srečo in si še naprej na plačilni listi, lahko vse skupaj seveda jemlješ bolj širokogrudno. Kot eno samo dolgo nedeljo, ki kar prekipeva od ne-dela. Ko se zbudiš brez plana, ko nisi odvisen od kazalcev na uri, ko si sproščeno privoščiš pivo, ali greš na dolg sprehod. Ko imaš čas za vse in nič. Končno smo lahko vsaj malo okusili, kako bi bilo zadeti na lotu, ker če to ni dobitek, potem res ne vem kaj je. 

Pa kaj, če si doma. Kavo si lahko skuhaš tudi na domačem štedilniku, pico si lahko spečeš v domači pečici, vse te majhne radosti si lahko pričaramo sami. Kdo rabi restavracije, pa kafiče, ali park. Živimo v gozdnati deželi, kjer je neskončno veliko poti, na katerih lahko sproščamo telo in možgane. 

Najslabše je gledati televizijo. Na vsakem programu korona sem, korona tja, na vsakem koraku letijo politikom iz ust neumnosti in nesmisli. Mogoče kompasa še niso izgubili, ampak zdravo kmečko pamet zagotovo. Če bi bilo stanje resnično resno, potem bi vse firme zaprle vrata, hrano bi delila vojska po domovih in resnično bi se počutili kot v kakšnem sci-fi filmu, ker sedaj, sedaj je samo Twilight Zone. Ampak to je super. Ceste so prazne, v trgovinah ni nobenega hitenja in prerivanja, vse je na izi in sproščeno. Uživajte v tem miru dokler lahko, saj bo po veliki noči naenkrat (začuda?) spet vse zalaufalo. Potem se bo videlo iz kakšnega testa smo. Verjetno bi morali v tem trpeti še vsaj nekaj mesecev, da bi se od klofute mogoče tudi kaj naučili. Upam staviti, da ne bo bistvenih sprememb. Trgovine bodo ob nedeljah spet odprte, če nam med tednom slučajno ne bo uspelo kupiti vsega potrebnega. 

Osebno me sicer najbolj skrbi potencialno obvezno cepljenje, vendar upam, da bomo premogli vsaj kanček zdrave pameti in se bomo temu uprli. Saj smo vendar svobodni ljudje, ki ne bomo tolerirali diktature. 

Smrt fašizmu, svoboda narodu!


torek, 31. marec 2020

Indija Koronandija.

DNEVNIŠKI ZAPIS
31.03.2020

Kakor ptice živobarvnega perja so nas natrpali v kletke in zaklenili vrata.
Vriskali smo od svobode!

Nič več budilk, hitenja, prerivanja, prometnih zamaškov in sodelavca, ki ti gre na jetra.
Vsaj za nekaj časa ne.

Toda, ne. To ni dopust. Ždite doma. Kuhajte, jejte, berite. Pecite kruh.

Imejte se fajn. Ampak ne uživati.
Ne kopičite hrane. Ampak hodite po nujnih nakupih.
Ne družite se. Ampak pomagajte tistim, ki so sami.
Pomagajte otrokom pri šolskih opravilih. Ampak ne bodite učitelj.
Delajte od doma. Če še imate službo.
Država vam bo povrnila. Ampak donirajte ji.
Gibajte se. Ampak ne na prostem.
Nadenite si masko. Ampak tudi šal bo okej.

Kakor ptice živobarvnega perja so nas natrpali v kletke in zaklenili vrata.
Končno imamo ves čas na tem svetu.
Vsaj za nekaj časa.

piqsels

 



torek, 24. marec 2020

Občutiti statistiko na lastni koži.

DNEVNIŠKI ZAPIS
24.03.2020


Ceste so prazne, mesta in kraji samevajo. Ptice pa čebljajo naprej in se delajo kot da nič ni. In prav zares je en velik nič. Ena velika samota, mir in tišina. 

Potem, ko sem že toliko postorila, saj je pomlad, poleg jeseni, čas, ko se največ dogaja in dela, je čas za bolj resne stvari. In, malo za popestritev, teorije zarot.

In kaj je bolj resno od dejstev in številk, koliko ljudi v enakem obdobju kot nas napada virus, umre od lakote, pa od malarije in drugih na Zahodu ozdravljivih bolezni, kar pa tretjemu svetu prav nič ne pomaga. O teh ljudeh ne govori nihče. Samo številke so, statistika, naša slaba vest, ali pa še to ne. Kdo govori o mrtvih v vojnah, o ljudeh, ki želijo pobegniti iz sistemov, kjer jim grozi smrt? Samo takrat, ko pridejo ti ljudje trkat na naše meje, takrat jih slišimo in vidimo. 

pixabay


In takrat se obnašamo kot da so virus, ki ga je treba izolirati in se ga znebiti. In se sploh ne zavedamo da, citiram: ''korono je k nam prinesel slovenski višji razred in njegovo jebeno smučanje'' (Dijana Matković).

Ko je bila leta 2008 svetovna gospodarska kriza, se je nekako niti nisem zavedala. Lepo se je skrivala za kavicami, kozarci vina in a al carte meniji. V mestu so stvari lepo zakamuflirane. Zavite v celofan. Takrat sem že kakšno leto dni imela v žepu diplomo, delala sem kot natakarica in v bistvu mi je šlo zelo dobro. Že pred nekaj leti so govorili, da se evropske države pripravljajo na gospodarsko krizo, ki pa je kar ni in ni bilo. So jo ''morali'' umetno ustvariti? Ali pa nas pripravljajo na kaj večjega? Je vse samo premiera? Mogoče je samo socialni eksperiment, da vidijo, kje smo kot družba. Mogoče nas je samo preveč. 

Nič ni gotovo, razen tega, da planet Zemlja nima nič s tem. 



Nismo tako pomembni, nismo tako važni in vsemogočni. Samo kapljica v vesolju smo. Zemlji je vseeno, pa četudi vsi crknemo. Ni ona tu zaradi nas, mi smo zaradi nje. Zato si ne misliti, da je v ozadju nek njen načrt, da se nam maščuje za vso onesnaževanje, sekanje gozdov, izumiranje živali. Narava samo gre svojo pot, čeprav se nam zdi kruta. Pa saj je kruta, samo v naravi tako pač je. Ona se ne sprašuje in modruje, to počnemo mi in potem prihajamo do čudnih zaključkov o maščevanju in čistki, ali o obstoju boga.

Zahodni človek se mi res smili. Nekoč je še bil sposoben preživeti vojne, koncentracijska taborišča, trpljenje, ki si ga v tem delu sveta sploh ne moremo več zamišljati, danes pa je tako zavit v vato, da mu ni več pomoči. Joj, koliko ljudi bo umrlo, koliko ljudi  bo ostalo brez služb, si bo gospodarstvo sploh opomoglo? 

Ne zavedamo se več svoje majhnosti in nepomembnosti. Če bi se, bi bili skromnejši, ljubeznivejši, strpnejši.

Človeški. 

little prince


Zavedali bi se, da se rodimo brez vsega in tako tudi umremo. 
In potem nam ne bi preostalo drugega kot biti dobri ljudje.
 

ponedeljek, 23. marec 2020

Ostani doma je moj moto že celo življenje.

DNEVNIŠKI ZAPIS 
23.03.2020


En teden je mimo. Menda bomo doma še vsaj do velikonočnega ponedeljka. 
Prejšnji ponedeljek smo v službi pred zaprtjem še zadnjič počistili. In staknila sem hudo alergijo na kombinacijo čistil. Desna dlan mi je otekla, peklo je, kot da imam opekline, celo noč nisem spala. Zjutraj je bilo že bolje, a prsti so bili tako razpokani in debeli, da jih nisem mogla stistniti v pest.  Po dveh dnevih mazanja z bepanthenom se je stanje le izboljšalo. Kako dober izgovor bi bila alergija na čistila, ampak ker ful rada čistim, del obsesivno kompulziven motnje pač, to zame ni izgovor. In kako fajn bi bilo, če bi bila hiša prej nepospravljena, zanemarjena in ne-vem-kaj še vse, da bi imela dovolj dela v teh za nekatere težkih časih. Pa ni. 
Zato sem pač morala iti ven, na vrt, kjer sem že posejala solato, nekaj rož, posadila česen, presadila jagode in se jih en kup tudi znebila, saj so se preveč razrasle. In kamilica se je zasejala čez celo gredo. Čeprav je to pomenilo muke za moj lumbago, sem jo uspela odstraniti.



Vmes, ko še ni bilo tako zelo strogo, sem obiskala mamo, pri kateri brez dobrega kosila seveda ni šlo. S fantom sva posadila živo mejo iz lovorikovca in šla na deset kilometrski sprehod. Če le ne bi pihal mrzel severni veter... Kar dobro me je prepihalo. 

Uspelo mi je prebrati celo eno knjigo. Šokantno, resnično, žalostno, a s srečnim koncem: Imela sem 12 let, vzela kolo in se odpeljala v šolo. To je njen naslov. 



Enkrat sem šla tudi po nakup hrane. Vsaj to se zame ni spremenilo. Že prej sem raje delala večje nakupe, a zato manjkrat, ker ne maram gužve v trgovini ali na cesti in mi je to precej stresno. Zdaj je iti po nakupih pravi užitek. Ponekod spuščajo v trgovino samo po par ljudi, ponekod ti pa celo roke našpricajo z razkužilom. Lepo poskrbijo za kupce. Ampak da bi se le kupci obnašali bolj odgovorno: pokupili so ves toaletni papir. 
Želim si, da se jim zaštofa wc. 

Moj pregovor pravi:
''Če so ljudje preživeli vojne, koncentracijska taborišča, bomo pa še to.''
(razen, če smo res taki pussy-i)