Letos je pa kar hitro začelo dišati po pomladi, kajne?
Še sama sem si jo dodatno pričarala s to čudovito pisano košaro primul,
(ali jegličev), ki so mi veselo mahali izpred vrtnarije vsakič,
ko sem se peljala mimo,
zato sem jih enega lepega dne pač morala vzeti s seboj domov.
Nisem vedela, da jim bo v hiši pretoplo, zato so se hitro posušili,
tisti zunaj pa so ostali.
Danes sem se ob ne tako vetrovnem dnevu spravila k bolj osnovni negi vrta.
Odstraniti je bilo treba nekaj plevela in posušenih ostankov rastlin,
sem pa na hitro (ker ne rada kompliciram) pripravila (razrahljala) del zemlje,
kjer sem se namenila posaditi nekaj sadik solate.
Čez noč bodo pokrite s kopreno.
Sem pa že lani na zeliščno-cvetlični gredi opazila rastlino,
ki se je zasejala sama in nedotaknjena preživela celo zimo,
čeravno je bil letos od zime samo z.
Po pomoč, za katero rastlino gre, sem se obrnila kar na fejsbuk,
kar je obrodilo sadove,
saj so mi ljudje znali povedati, da gre za križnolistni mleček,
sicer strupeno rastlino, ki pa smrdi voluharjem,
zato sem se odločila, da ostane.
V vsaki stvari je nekaj dobrega.
Pomlad je letos res hitro razprla svoj popek, toda,
ali je zima že rekla zadnjo?
''Če ima o pustu sonce moč, mrzla bo velika noč.''
