V izposojo sem dobila knjigo Iz nevidne strani neba. Koliko modrosti so ljudje že od nekdaj premogli, pa so živeli ''zgolj'' v skladu z naravo, ... dokler niso prišli ljudje obremenjeni z balastom in jih zaničljivo poimenovali pogani.
''Ker pa razmišljam vedno le po kmečki pameti, saj drugače ne znam, vem, da smo ljudje različni in zato ne bomo nikoli enotni. Ko ocenjujemo na primer rože, hrano, dekleta in še vse drugo, se zaradi tega še ne pobijamo. Lahko se skregamo, kaj več pa verjetno ne. Vendar pa je čisto nekaj drugega, ko gre za vero. Tukaj pa se vedno pozabi, kaj te vere učijo. Preganjajo drugačnost! Še več, sovraštvo se tako namnoži in poveča, da pamet ne more blizu. Takrat gorijo hiše in teče kri.'' (str. 69)
Končno sem si uspela pogledati dokumentarni film režiserja Gianfranca Rosija z naslovom Fuocoammare,
ki ga močno priporočam. Sploh si ne morem predstavljati kako je biti v njihovi koži, po drugi strani pa me je v času begunske krize še bolj pretreslo vse to, meni povsem nedoumljivo, sovraštvo do sočloveka.
Mar niso tudi oni ljudje?
Kdo smo mi, da sodimo?
Eno pa je zagotovo - najbolj pravična stvar na tem planetu je smrt. Nihče ji ne uide in ničesar ne moreš vzeti s sabo.
Edino po čemer se takrat razlikujemo je, kako se nas spominjajo zanamci.
Ali kot pravi v filmu dr. Pietro Bartolo: ''Dolžnost vsakega človeka je, če je človek, da tem ljudem pomaga.''
Za konec zapisa pa še en daljši citat iz filma, ki je neke vrste molitev in zahvala:
''This is my testimony.
We could no
longer stay in Nigeria. Many were dying, most were bombed. We were bombed, and
we flee from Nigeria, we ran to the desert, we went to Sahara Desert and many
died. Raping and killing many people and we could not stay. We flee to Libya. And
Libya was a city of ISIS and Libya was a place not to stay.
We cried on our
knees: ''What shall we do?'',
the mountains could not hide us, the people could
not hide us and we ran to the sea.
On the journey on the sea, too many
passengers died. They got lost in the sea. A boat was carrying 90 passengers. Only
30 were rescued and the rest died. Today we are alive. The sea is not the place
to pass by. The sea is not a road.
Oh, but today we are alive.
It is risky in
life not to take a risk, because life itself is a risk.
We stayed for many
weeks in Sahara Desert. Many were dying with hunger, many were drinking their
piss. All, to survive, we drank our piss to survive, because that was the
journey of life. We stayed in the desert, the water finished. We began to drink
our piss.
We said: ''God, don't let us die in the desert.''
And we got to Libya
and Libyans would not pity us. They would not save us because we are Africans. And
they locked us in their prisons. Many went to prison for one year. Many went to
prison for six years, many died in the prison. Libya prison was very terrible. No
food in the prison. Every day beating, no water, and many of us escaped.
And today
we are here, God rescue us.
Without risk we enter the sea. If we cannot die in
Libyan prison, we cannot die in the sea. And we went to sea and did not die.''
Zakaj tako radi sočustvujemo z žrtvami prometnih nesreč, ko gre za
kao neke ljudi, ki jih kao poznamo, bolj kot na primer tisto peško iz
Zgornje Polskave, ki jo je na prehodu za pešce povozil avto in je ravno
tako umrla? Zakaj na družbenih omrežjih sporočamo sožalje njihovim
sorodnikom & prijateljem, ki jih sploh ne poznamo? Zato ker imajo
profil na fejsbuku ali tviterju? Ker bodo to videli in nam bodo večno
hvaležni za naše besede? Ker gospa iz Zgornje Polskave
verjetno ni bila na družbenih omrežjih, si potem tega besednega razkošja
ne moremo privoščiti. Edino po pošti bi lahko njenim svojcem poslali
telegram ter jim izrekli iskreno sožalje. Ampak to bi bilo vendar tu
mač. Bi bilo preveč osebno, glede na to, da je sploh nismo poznali?
Ja, bila sta mlada, bila sta člana nogometnega kluba, ki v Sloveniji
nekaj velja. A pred nekaj dnevi je pri vožnji s kolesom izgubil
življenje 15 letni fant. A ker seveda ni bil kao nek fant, ki ga kao
pozna malce več ljudi kot le peščica, je bila njegova smrt samo
postranska vest. Kratka novica, ki jo preberemo v časopisu ob jutranji
kavi.
O tej nesreči na Tržaški pa bomo poslušali še cel teden;
vse naslovnice, vsa poročila na televiziji in radiu bodo samo o tem. In
policija bo spet morala izvajati poostrene akcije nadzora prometa, ker
enim pač še vedno ni jasno, da hitrost ubija. In v najslabšem primeru
bodo tako ali tako krivi ravno oni, ker premalo nadzorujejo promet in
seveda slabe ceste.
Zakaj so ene smrti bolj tragične od drugih?
Zakaj je novinarka RTV Slovenija novico povedala takole: ''...v jutranji
prometni nesreči je umrla peška, ... v Mariboru pa se je zgodila HUDA
prometna nesreča''? Kot da ni vsaka nesreča s smrtnim izidom huda
nesreča. Tudi peška je verjetno imela družino, otroke, mogoče celo
vnuke; mogoče ni imela nikogar bližnjega, a nekateri so jo zagotovo
poznali. Smo sami bolj pomembni, da ne rečem važni, če se poistovetimo z
bolj škanadalozno zgodbo, z bolj ''pomembnimi'' žrtvami?
Tragedije se dogajajo vsak dan, a njihova važnost ter naklada in gledanost, se očitno merijo samo po imenu in priimku žrtve.
