Celo večnost že nisem vzela v roke fotoaparata. Tile pametni telefoni nas čisto razvadijo. Je pa res, da še celo moj mobi dela boljše slike kot sedaj že oldtajmerski canon.
In kaj grem slikat?
Pokopališče.
Glede na to, da je zima brez snega bedna in gledanje skozi okno kako pada sneg, s skodelico kave v roki, odpade, sem se odločila za drugo najbolj romantično stvar na svetu:
fotografiranje pokopališča.
Sicer ni ne-vem-kako staro pokopališče, ampak tudi tukaj se je našlo kar nekaj starinskih,
zarjavelih motivov.
Vedno se najdejo zapuščeni grobovi, ki jih je prerastla trava
in kamniti spomeniki še iz pamtiveka,
ki sedaj samo ždijo - žalostno nagnjeni na eno stran.
Pokopališče je kraj, kjer se vse konča.
Vsi umremo in ničesar ne moremo vzeti s seboj.
To je največja oblika pravice, ki je na tem svetu.
Zato res ni pomembno koliko imaš, temveč koliko veljaš.
Bilo bi lepo, ko bi se tega zavedalo več ljudi.
Vedno se najdejo zapuščeni grobovi, ki jih je prerastla trava
in kamniti spomeniki še iz pamtiveka,
ki sedaj samo ždijo - žalostno nagnjeni na eno stran.
Pokopališče je kraj, kjer se vse konča.
Vsi umremo in ničesar ne moremo vzeti s seboj.
To je največja oblika pravice, ki je na tem svetu.
Zato res ni pomembno koliko imaš, temveč koliko veljaš.
Bilo bi lepo, ko bi se tega zavedalo več ljudi.
Ali ni zanimivo, da sem se ob razmišljanju o naslovu te objave spomnila na
Pokopališče upanja.
To se seveda ni zgodilo kar tako.
Pred davnimi časi je na Koroškem obstajala metal zasedba Blind Hate
katere nosilec zvoka Graveyard of Hopes sem izredno rada poslušala.
Moram spet malo pobrskati in si zavrteti njihovo muziko.
''To je preprosto; kar živi umre, da se iz minljivosti prelije v večno.''
-William Shakespeare
