Indija Koronandija.

DNEVNIŠKI ZAPIS

31.03.2020

Kakor ptice živobarvnega perja so nas natrpali v kletke in zaklenili vrata.

Vriskali smo od svobode!

Nič več budilk, hitenja, prerivanja, prometnih zamaškov in sodelavca, ki ti gre na jetra.

Vsaj za nekaj časa ne.

Toda, ne. To ni dopust. Ždite doma. Kuhajte, jejte, berite. Pecite kruh.

Imejte se fajn. Ampak ne uživati.

Ne kopičite hrane. Ampak hodite po nujnih nakupih.

Ne družite se. Ampak pomagajte tistim, ki so sami.

Pomagajte otrokom pri šolskih opravilih. Ampak ne bodite učitelj.

Delajte od doma. Če še imate službo.

Država vam bo povrnila. Ampak donirajte ji.

Gibajte se. Ampak ne na prostem.

Nadenite si masko. Ampak tudi šal bo okej.

Kakor ptice živobarvnega perja so nas natrpali v kletke in zaklenili vrata.

Končno imamo ves čas na tem svetu.

Vsaj za nekaj časa.

piqsels

 

Občutiti statistiko na lastni koži.

DNEVNIŠKI ZAPIS

24.03.2020

Ceste so prazne, mesta in kraji samevajo. Ptice pa čebljajo naprej in se delajo kot da nič ni. In prav zares je en velik nič. Ena velika samota, mir in tišina. 

Potem, ko sem že toliko postorila, saj je pomlad, poleg jeseni, čas, ko se največ dogaja in dela, je čas za bolj resne stvari. In, malo za popestritev, teorije zarot.

In kaj je bolj resno od dejstev in številk, koliko ljudi v enakem obdobju kot nas napada virus, umre od lakote, pa od malarije in drugih na Zahodu ozdravljivih bolezni, kar pa tretjemu svetu prav nič ne pomaga. O teh ljudeh ne govori nihče. Samo številke so, statistika, naša slaba vest, ali pa še to ne. Kdo govori o mrtvih v vojnah, o ljudeh, ki želijo pobegniti iz sistemov, kjer jim grozi smrt? Samo takrat, ko pridejo ti ljudje trkat na naše meje, takrat jih slišimo in vidimo. 

pixabay

In takrat se obnašamo kot da so virus, ki ga je treba izolirati in se ga znebiti. In se sploh ne zavedamo da, citiram: ''korono je k nam prinesel slovenski višji razred in njegovo jebeno smučanje'' (Dijana Matković).

Ko je bila leta 2008 svetovna gospodarska kriza, se je nekako niti nisem zavedala. Lepo se je skrivala za kavicami, kozarci vina in a al carte meniji. V mestu so stvari lepo zakamuflirane. Zavite v celofan. Takrat sem že kakšno leto dni imela v žepu diplomo, delala sem kot natakarica in v bistvu mi je šlo zelo dobro. Že pred nekaj leti so govorili, da se evropske države pripravljajo na gospodarsko krizo, ki pa je kar ni in ni bilo. So jo ''morali'' umetno ustvariti? Ali pa nas pripravljajo na kaj večjega? Je vse samo premiera? Mogoče je samo socialni eksperiment, da vidijo, kje smo kot družba. Mogoče nas je samo preveč. 

Nič ni gotovo, razen tega, da planet Zemlja nima nič s tem. 

Nismo tako pomembni, nismo tako važni in vsemogočni. Samo kapljica v vesolju smo. Zemlji je vseeno, pa četudi vsi crknemo. Ni ona tu zaradi nas, mi smo zaradi nje. Zato si ne misliti, da je v ozadju nek njen načrt, da se nam maščuje za vso onesnaževanje, sekanje gozdov, izumiranje živali. Narava samo gre svojo pot, čeprav se nam zdi kruta. Pa saj je kruta, samo v naravi tako pač je. Ona se ne sprašuje in modruje, to počnemo mi in potem prihajamo do čudnih zaključkov o maščevanju in čistki, ali o obstoju boga.

Zahodni človek se mi res smili. Nekoč je še bil sposoben preživeti vojne, koncentracijska taborišča, trpljenje, ki si ga v tem delu sveta sploh ne moremo več zamišljati, danes pa je tako zavit v vato, da mu ni več pomoči. Joj, koliko ljudi bo umrlo, koliko ljudi  bo ostalo brez služb, si bo gospodarstvo sploh opomoglo? 

Ne zavedamo se več svoje majhnosti in nepomembnosti. Če bi se, bi bili skromnejši, ljubeznivejši, strpnejši.

Človeški. 

little prince

Zavedali bi se, da se rodimo brez vsega in tako tudi umremo. 

In potem nam ne bi preostalo drugega kot biti dobri ljudje.

 

Ostani doma je moj moto že celo življenje.

DNEVNIŠKI ZAPIS 

23.03.2020

En teden je mimo. Menda bomo doma še vsaj do velikonočnega ponedeljka. 

Prejšnji ponedeljek smo v službi pred zaprtjem še zadnjič počistili. In staknila sem hudo alergijo na kombinacijo čistil. Desna dlan mi je otekla, peklo je, kot da imam opekline, celo noč nisem spala. Zjutraj je bilo že bolje, a prsti so bili tako razpokani in debeli, da jih nisem mogla stistniti v pest.  Po dveh dnevih mazanja z bepanthenom se je stanje le izboljšalo. Kako dober izgovor bi bila alergija na čistila, ampak ker ful rada čistim, del obsesivno kompulziven motnje pač, to zame ni izgovor. In kako fajn bi bilo, če bi bila hiša prej nepospravljena, zanemarjena in ne-vem-kaj še vse, da bi imela dovolj dela v teh za nekatere težkih časih. Pa ni. 

Zato sem pač morala iti ven, na vrt, kjer sem že posejala solato, nekaj rož, posadila česen, presadila jagode in se jih en kup tudi znebila, saj so se preveč razrasle. In kamilica se je zasejala čez celo gredo. Čeprav je to pomenilo muke za moj lumbago, sem jo uspela odstraniti.

Vmes, ko še ni bilo tako zelo strogo, sem obiskala mamo, pri kateri brez dobrega kosila seveda ni šlo. S fantom sva posadila živo mejo iz lovorikovca in šla na deset kilometrski sprehod. Če le ne bi pihal mrzel severni veter... Kar dobro me je prepihalo. 

Uspelo mi je prebrati celo eno knjigo. Šokantno, resnično, žalostno, a s srečnim koncem: Imela sem 12 let, vzela kolo in se odpeljala v šolo. To je njen naslov. 

Enkrat sem šla tudi po nakup hrane. Vsaj to se zame ni spremenilo. Že prej sem raje delala večje nakupe, a zato manjkrat, ker ne maram gužve v trgovini ali na cesti in mi je to precej stresno. Zdaj je iti po nakupih pravi užitek. Ponekod spuščajo v trgovino samo po par ljudi, ponekod ti pa celo roke našpricajo z razkužilom. Lepo poskrbijo za kupce. Ampak da bi se le kupci obnašali bolj odgovorno: pokupili so ves toaletni papir. 

Želim si, da se jim zaštofa wc. 

Moj pregovor pravi:

''Če so ljudje preživeli vojne, koncentracijska taborišča, bomo pa še to.''

(razen, če smo res taki pussy-i)