petek, 24. november 2017

Na odvajanju.



Ko sem se pred petimi dnevi odločila, da neham jesti čokolado, se sploh nisem zavedala v kaj se spuščam. Seveda sem že takoj naslednji dan začela smrkati, kajti prehlad je očitno prva posledica odvajanja. Potem, ko na teden poješ tudi več kot dve tristo gramski čokoladi, drugače pač ne more biti.

Prepričana sem bila, da bom po vsej verjetnosti kar umrla, ker jaz + čokolada = forever. Toda ne! Zgodilo se je nasprotno. Sladkam si samo še kavo, za vse ostalo poskrbi suho sadje. Še sedaj ne morem verjeti kako dober in seveda zdrav nadomestek so lahko suhe marelice, brusnice in dateljni. Moje prehrambene navade so itak čudne. Ker imam srečo, da lahko jem kar želim in koliko želim, si s hrano nikoli nisem belila glave. Če moj želodec zdrži, je okej, če ne, pa se naj kar s prebavo pomeni. 

Sladkor ti resda da energijo, ampak je učinek, tako kot pri kofeinu, v bistvu zelo kratek. Pri čokoladi imaš tako ali tako občutek, kot da si na heroinu in si zmeraj rečeš: eno vrstico pa še bom, in čez 10 minut spet, in ... potem je ura deset zvečer, ko rečeš fantu: ''Dva koščka čokolade sta ostala, a boš enega?'' 

Ta energija je totalni fake. To seveda vidim šele zdaj, pa ni minil niti cel teden. Lakše se diše, bi lahko rekla. Jaz sem se sicer za ta korak odločila zaradi problematične kože, ker da imaš pri mojih skoraj štiridesetih letih tako kožo, potem pa že res skoraj ne more biti krivo drugo kot nezdravo prehranjevanje in v tem sem absolutna zmagovalka.

Seveda se ne bom šla popolnega asketstva, kar se tiče sladkega, tako da, če sedaj pridem h komu na obisk, ne rabite pred mano skrivati tort in ostalih sladic, z veseljem bom pojedla kakšen kos, pardon, en kos. 


foto: chocolate


ponedeljek, 6. november 2017

Tihožitja na Roadtripu z Bullijem.

Morda november res ni pravi mesec za roadtrip z bullijem brez webasto grelca, a pravih avanturistov to seveda ne odvrne od pustolovščin. Šalo na stran. To z avanturisti in pustolovščinami je čista izmišljotina. Ne poznam namreč bolj zmrzljive, v coni ugodja zadovoljne, pred strmim bregom boječe se osebe kot sem jaz.


A ker se podarjenemu konju ne gleda v zobe in je bil celoten roadtrip mišljen kot rojstnodnevno darilo (še dobro, da do izvedbe ni prišlo decembra), sem se toplo oblekla, vzela zraven še kovter in adidaske ter se prepustila poti v neznano. Pa še strmo ne bo, mi je bilo rečeno. To je bilo vse, kar sem morala slišati.

Mozirje. V njihovem Gaju sem že bila; mislim, da v OŠ, ko smo bili na izletu. Kraj kot kraj, toda v prekrasnem jesenskem soncu, je pač vse dosti lepše. Cerkev sv. Jurija se ponaša s čudovito sončno uro:



In seveda - tihožitjem (Piksna piva na klopi. Avtor neznan.)



Ljubno ob Savinji. Savinja je krasna reka. V njej sta dva Francoza muharila ter delala selfije z ujetimi postrvmi, preden sta jih spustila nazaj v vodo.



Na sosednjem bregu se bohotita dve smučarski skakalnici, kjer potekajo ženske tekme.



In seveda - tihožitje. Stol ob leseni hiši. Avtor neznan.



 
Logarska dolina. Pred petnajstimi leti se mi je pot do slapa Rinke zdela mnogo bolj strma kot tokrat. Izkušnje in kilometrina, bi se temu lahko reklo.
''Če si prišla do sem, boš pa do vrha tudi.'' Temu bi se lahko reklo pozitivna psihološka finta, kako spraviti Suzano dlje od začrtane poti, tudi čez migajočo brv, če je treba. 


Seveda sem vedela, da me bo po spustu čakalo okrepčilo. Na s soncem obsijani terasi gostišča je juhica odlično teknila, ravno tako pečena kura in riž. Od tam je pot vodila do slapovja Palenk,



ki je meni osebno bolj všeč kot Rinka, pa še pri dostopu se čisto nič ne namatraš. Pot do tja vodi mimo fensi hotela, kjer so si ljudje sredi bazena kurili ogenj in se sprehajali okoli njega v kopalnih plaščih. 


Res super prizor, še posebej, ko pomisliš, da boš spal v oldiju goldiju, oblečen v termo perilo, zavit v spalno vrečo, pokrit s kovtrom in upal, da te ponoči ne bo tiščalo lulat.
Jutranji pogled skozi okno na s soncem obsijan vrh neke gore bi skoraj odtehtal tisto -1 stopinjo, ki je bila zjutraj v avtodomu in umivanje zob v ledeno mrzli vodi. No, saj je. Priznam.


In kavica, ki si jo lahko zjutraj skuhaš kar v udobju malo večjega avtomobila, ki mu je ponoči celo rahlo zamrznilo vetrobransko steklo. Kavice seveda ni bilo, ker je Suzana sedela na ušesih in jo je pozabila vzeti zraven. Še dobro, da je bila na 1. november odprta Okrepčevalnica Zadružnik v Solčavi. To so pravi borci!

Motor VW-ja  je ponovno zahrumel in pot se je nadaljevala v Velenje. Velenjsko jezero je prav luštno, a cel čas gledaš šoštanjsko termoelektrarno. To me je spomnilo na film Guest House Paradiso (Hotel pri nuklearki). Ste vedeli, da so v Velenju mamuti? Naštela sem dva.



Vse poti pa tako ali tako vodijo na Koroško, kjer sta doma besedi grta in douta, ki sta prišlekom iz nekega čudnega razloga zelo zanimivi, čeprav pomenita zgolj gor in dol. Na mejnem prehodu Vič je še skoraj frišna restavracija s krasnim ambientom in sončno teraso z razgledom. Da o odlični hrani in dobrem vinu sploh ne izgubljam besed.


Moj prvi roadtrip je bil to, ljudje. Človek bi pomislil, da če že nisem zmrznila, da se mi bo zadeva totalno zamerila in ne bo ne konca ne kraja s pritoževanjem, kako polovico noči nisem mogla spati, ker me je bolel križ in kolikokrat sem z glavo butnila v strop, ker tega, da sem pozabila kavo, si ne bom nikoli odpustila. :)

Ampak ne. Bilo je super.
Mogoče je bila to celo najbolj spontana stvar, ki sem jo v svojem  življenju naredila. Zagotovo pa ne zadnjič.