sreda, 19. avgust 2015

Neskončna zgodba.

Več kot 10 let je tale knjiga, ki je ena izmed mojih najljubših, potrebovala, da se je spet vrnila v moje roke. Meni ljubi odlomki so ostali celo označeni. Me pa veseli, da jo je v tem času, ko je bila izposojena (se po tolikem času sploh še reče, da je bila izposojena? :) ), prebralo kar nekaj ljudi. Upam, da je tudi njih potegnila vase, kakor je mene.

''Rad bi vedel,'' je rekel predse, ''kaj se pravzaprav dogaja v knjigi, dokler je zaprta. Seveda so v njej samo črke, natisnjene na papir, pa vendar - nekaj se mora dogajati, saj ko jo odprem, je takoj tu cela zgodba. Tu so osebe, ki jih še ne poznam, pa najraznovrstnejše prigode in dejanja in boji - in včasih nastajajo morski viharji ali prihajamo v tuje dežele in mesta. Vse je vendarle že nekako v knjigi. Treba jo je brati, da jo doživiš, to je jasno. Ampak v njej je to že poprej. Rad bi vedel kako.'' -Bastijan Baltazar Buks


petek, 14. avgust 2015

Priprave na zimo.



Kamilica


Kamilica ubija bakterije, deluje pomirjevalno, pomaga pri želodčnih in črevesnih težavah, zdravi rane.


Melisa


Tudi melisa pomirja, lajša prehladna obolenja, znižuje temperaturo, ima protivirusne učinke ter blagodejno vpliva na prebavo.

Bezeg


Krepi odpornost proti okužbam, omili napade senenega nahoda, zdravi vnetja, pospešuje potenje in lajša dihalne težave.

torek, 11. avgust 2015

Poletno branje.



Moje bralna značka letošnjega poletja obsega kar nekaj žanrsko različnih knjig, katerih značilnost je, da so vse, razen ene, napisane po resničnih dogodkih. 

  Nevihta nad Kandaharjem 

(Sharon E. McKay )


Je izmišljena pripoved, ki pa bi prav lahko bila resnična.


 Yasmine ima štirinajst let in je Afganistanka, ki s svojimi starši živi v Londonu. Oče je univerzitetni profesor, mama je odvetnica. Yasmine živi kot običajne najstnice. Odločitev staršev, da se družina seli v Afganistan, ji odredi pot, ki je ni izbrala, vendar jo je bila prisiljena prehoditi. Ker ni znala biti Afganistanka, jo je tega naučila Tamanna, njena afganistanska vrstnica in prijateljica. Zahodnjaki samo poznamo besedo prijateljstvo, tam v Afganistanu pa jo živijo. Pogum ima tam zapis v dejanju. (http://www.mklj.si/priporocamo/knjige/item/4817-nevihta-nad-kandaharjem)

Presrečni sta, ko v njuni vasi ustanovijo šolo. A njune sanje o sreči se razbijejo, ko Talibani do tal požgejo šolo in učiteljici ter študentom grozijo s smrtjo. Ko se Tamanna sooči z dogovorjeno poroko s starejšim moškim in Yasminina zahodnjaško izobražena družina postane tarča Talibanov, dekleti spoznata, da morata zbežati. Potujeta čez nevarne gorske prelaze, znajdeta se v smrtni nevarnosti, ko zaideta na minska polja, naletita na samomorilskega napadalca ter besneče tolpe Talibanov. Ko pa se dekleti ločita, ostaneta brez edine stvari, ki jima je do tedaj pomagala preživeti – brez druga druge. (http://www.emka.si/nevihta-nad-kandaharjem/PR/492893)

Knjiga sicer spada med mladinsko literaturo, vendar je vredna, da jo preberemo tudi odrasli. Predstavi nam kruto usodo mnogih Afganistancev, ki so prepuščeni na milost in nemilost talibanov. Zaključek nas spet vrne pred dejstvo, da gre za mladinsko literaturo, saj je 'prelepo, da bi bilo res'.

 

Košček manga 

(Mariatu Kamara, Susan McClelland)


''Pojdi k predsedniku in ga prosi za nove roke.''


V roke sem vzela tudi Košček manga. Bralec bi mislil, da bere fiktiven roman, ker je realnost 'tam nekje' tako zelo drugačna in tako zelo grozljiva, da si sploh ne upaš pomisliti, da je morda resnična. Pa je! In to je vsakdanja realnost ljudi po vsem svetu.

Prav je brati takšne knjige, ker si lahko v vsej svoji razvajenosti in pomehkuženosti priznaš, da je mir ena izmed največjih vrednot v življenju in da noben še tako krut film ali knjiga, ne moreta doseči krutosti resničnega sveta.

Mariatu Kamara preživlja brezskrbno otroštvo in odrašča v majhni ruralni vasici v Sierrri Leone, dokler je nekega usodnega dne niso poslali po hrano v bližnjo vasico. Tam so jo napadli oboroženi uporniki, ki večinoma niso bili starejši od dvanajstletne Mariatu. Med drugimi grozotami, ki so se zgodile tisti dan, so mladi uporniki Mariatu brutalno odsekali dlani.

Mariatu je čudežno preživela in začne nepredstavljivo pot, ki jo je iz afriške goščave preko prosjačenja na ulicah Freetowna pripeljala v popolnoma novo življenje v Severni Ameriki. V Koščku manga Mariatu z nami deli nepozabno zgodbo o izjemnem pogumu, prilagodljivosti in upanju. (http://www.galarna.si/izdelek/07700/koscek-manga)

 

Srečen, ker sem moški

 (Damjan Murko in Marjanca Scheicher)

 

''Jaz živim od vseh tistih, ki me ne marajo.''


Morala sem jo prebrati. :)

Ob njej je 50 odtenkov sive, ki jo tudi še moram in se že psihično pripravljam na to :), verjetno pravi masterpiece. Dala mi je predvsem vpogled v psihično stanje človeka, ki s prevelikim gobezdanjem o tem kje jo je, kdaj jo je in kako jo je, zgolj pokaže, da živi v totalnem zanikanju svoje spolne narave. Človek bi se mi še smilil, a on je iz tega naredil biznis, od katerega bojda lahko živi. 

Na koncu vendarle premore modrost: ''Jaz živim od vseh tistih, ki me ne marajo.'' In ima prav!

Če imate urco in pol časa, pa ne veste kako jo zapolniti, vzemite v roke knjigo Damjana Murka in Marjance Scheicher Srečen, ker sem moški. Verjemite, tista urca in pol bo najbolj nesmiselno porabljen čas v vašem življenju. :)


Whoever Fights Monsters 
(Robert K. Ressler in Tom Shachtman)



''Whoever fights monsters should see to it that in the process he does not become a monster. And when you look into an abyss, the abyss also looks into you.'' 
 –Nietzsche, Tako je govoril Zaratustra

Robert K. Ressler, ki se je skoraj celo življenje ukvarjal s serijskimi morlici, je ta termin tudi izumil. V knjigi opisuje najgrozovitejša dejanja številnih serijskih morilcev in jih podkrepi s fotografijami in intervjuji z enimi najzloglasnejših morilcev na svetu, med katerimi so Charles Manson, Jeffrey Dahmer, Ted Bundy, John W. Gacy in Ed Kemper. Poglobi se v njihova življenja in misli, ker skuša razumeti, kaj nekatere posameznike žene, da postanejo serijski morilci in kakšno odgovornost ima družba do teh oseb, ki bi morale za vedno ostati pod ključem.
Umetnost profiliranja zločincev je ena najuspešnejših tehnik prepoznavanja, recimo temu, deviantnih oseb. Mogoče pride komu prav, saj živimo v vedno bolj odtujeni družbi, ki 'preko knjig, filmov, video igric in stripov, slavi prelivanje krvi, kot da lahko junaki samo na tak način rešujejo situacije' ter v družbi, 'kjer je vedno več nasilja v družinah, orožje pa je na dosegu roke.'


I Have Lived in the Monster
 (Robert K. Ressler in Tom Shachtman)





Je nekakšno nadaljevanje njune prve knjige, vendar v tej vzameta pod drobnogled tudi umore, ki so se zgodili izven ZDA, predvsem na Japonskem in v Južni Afriki, pri preiskavi katerih je Ressler sodeloval. V njej sta objavljena tudi dva poglobljena intervjuja, ki ju je opravil z Gacyem in Dahmerjem. Da nam vpogled v misli serijskih morilcev in pokaže razlike med njimi, a ena stvar je zagotovo skupna vsem – manipulacija je eno izmed njihovih najmočnejših orožij.
 
V tej knjigi poda tudi oceno o Jacku Razparaču in izoblikuje mnenje, da so takratni preiskovalci iskali osumljenca med napačnimi osebami.

Na žalost, ali pa na srečo, knjigi še nista prevedni v slovenščino. Sicer pa, le kdo bi si želel brati o tem, kako je nekdo žrtvam pil kri in jedel njihove organe, nekdo drug pa trupla zakopaval pod hišo medtem ko žene ni bilo doma?! :)
 

Divja 
(Cheryl Strayed)


''Krokar ali vrana, oba sta simbol praznine. To je dobro. To je mesto, kjer se vse rojeva, kjer se vse začenja...''

Veliko ljudi se išče, redkokdo pa za to prehodi skoraj 5 tisoč dolgo Pacifiško gorsko pešpot. In ona jo je. Po smrti mame je pustila življenje na cedilu (in ne obratno!) in zato se je morala izgubiti, da se je lahko spet našla. Uspelo ji je kljub pretežkemu nahrbtniku. Uspelo ji je zaradi ljudi, ki jih je na poti srečala in zaradi nekaterih, ki jih je pustila doma, najbolj pa zaradi lastne trme.
Knjiga je napisana direktno. Brez olepšavanj. Morda zato komu ne bo všeč, ker ni napisana v stilu, ki bi pritegnil bralce željne senzacij in velikopoteznih ljudi. Cheryl to vsekakor je, a brez senzacije, brez televizijskih kamer, sama pred naravo, pod žgočim soncem in v mrzlih nočeh.
Tudi, če nimaš veliko, se da preživeti. Dovolj je to, kar imaš na sebi in kakšno voljo nosiš pod termoflisom življenja. Včasih moraš iti na pot, da to spoznaš, lahko pa prebereš to knjigo. :)