Moje bralna značka letošnjega
poletja obsega kar nekaj žanrsko različnih knjig, katerih značilnost je, da so
vse, razen ene, napisane po resničnih dogodkih.
Nevihta nad
Kandaharjem
(Sharon E. McKay )
Je izmišljena pripoved, ki pa bi prav lahko
bila resnična.
Yasmine
ima štirinajst let in je Afganistanka, ki s svojimi starši živi v Londonu. Oče
je univerzitetni profesor, mama je odvetnica. Yasmine živi kot običajne
najstnice. Odločitev staršev, da se družina seli v Afganistan, ji odredi pot,
ki je ni izbrala, vendar jo je bila prisiljena prehoditi. Ker ni znala biti
Afganistanka, jo je tega naučila Tamanna, njena afganistanska vrstnica in
prijateljica. Zahodnjaki samo poznamo besedo prijateljstvo, tam v Afganistanu
pa jo živijo. Pogum ima tam zapis v dejanju. (http://www.mklj.si/priporocamo/knjige/item/4817-nevihta-nad-kandaharjem)
Presrečni
sta, ko v njuni vasi ustanovijo šolo. A njune sanje o sreči se razbijejo,
ko Talibani do tal požgejo šolo in učiteljici ter študentom grozijo s smrtjo.
Ko se Tamanna sooči z dogovorjeno poroko s starejšim moškim in Yasminina
zahodnjaško izobražena družina postane tarča Talibanov, dekleti spoznata, da
morata zbežati. Potujeta čez nevarne gorske prelaze, znajdeta se v smrtni
nevarnosti, ko zaideta na minska polja, naletita na samomorilskega napadalca
ter besneče tolpe Talibanov. Ko pa se dekleti ločita, ostaneta brez edine
stvari, ki jima je do tedaj pomagala preživeti – brez druga druge. (http://www.emka.si/nevihta-nad-kandaharjem/PR/492893)
Knjiga
sicer spada med mladinsko literaturo, vendar je vredna, da jo preberemo tudi
odrasli. Predstavi nam kruto usodo mnogih Afganistancev, ki so prepuščeni na
milost in nemilost talibanov. Zaključek nas spet vrne pred dejstvo, da gre za
mladinsko literaturo, saj je 'prelepo, da bi bilo res'.
Košček manga
(Mariatu Kamara, Susan McClelland)
''Pojdi k
predsedniku in ga prosi za nove roke.''
V roke sem vzela tudi Košček manga. Bralec bi
mislil, da bere fiktiven roman, ker je realnost 'tam nekje' tako zelo drugačna
in tako zelo grozljiva, da si sploh ne upaš pomisliti, da je morda resnična. Pa
je! In to je vsakdanja realnost ljudi po vsem svetu.
Prav je brati takšne knjige, ker si lahko v
vsej svoji razvajenosti in pomehkuženosti priznaš, da je mir ena izmed
največjih vrednot v življenju in da noben še tako krut film ali knjiga, ne
moreta doseči krutosti resničnega sveta.
Mariatu
Kamara preživlja brezskrbno otroštvo in odrašča v majhni ruralni vasici v
Sierrri Leone, dokler je nekega usodnega dne niso poslali po hrano v bližnjo
vasico. Tam so jo napadli oboroženi uporniki, ki večinoma niso bili starejši od
dvanajstletne Mariatu. Med drugimi grozotami, ki so se zgodile tisti dan, so
mladi uporniki Mariatu brutalno odsekali dlani.
Mariatu
je čudežno preživela in začne nepredstavljivo pot, ki jo je iz afriške goščave
preko prosjačenja na ulicah Freetowna pripeljala v popolnoma novo življenje v
Severni Ameriki. V Koščku manga Mariatu z nami deli nepozabno zgodbo o izjemnem
pogumu, prilagodljivosti in upanju. (http://www.galarna.si/izdelek/07700/koscek-manga)
Srečen, ker
sem moški
(Damjan Murko in Marjanca Scheicher)
''Jaz živim od vseh tistih, ki me ne
marajo.''
Morala sem jo prebrati. :)
Ob njej je 50 odtenkov sive, ki jo tudi še
moram in se že psihično pripravljam na to :), verjetno
pravi masterpiece. Dala mi je predvsem vpogled v psihično stanje človeka, ki s
prevelikim gobezdanjem o tem kje jo je, kdaj jo je in kako jo je, zgolj pokaže,
da živi v totalnem zanikanju svoje spolne narave. Človek bi se mi še smilil, a
on je iz tega naredil biznis, od katerega bojda lahko živi.
Na koncu vendarle premore modrost: ''Jaz živim od vseh tistih, ki me ne
marajo.'' In ima prav!
Če imate urco in pol časa, pa ne veste kako
jo zapolniti, vzemite v roke knjigo Damjana Murka in Marjance Scheicher Srečen,
ker sem moški. Verjemite, tista urca in pol bo najbolj nesmiselno porabljen čas
v vašem življenju. :)
Whoever Fights Monsters
(Robert K. Ressler in
Tom Shachtman)
''Whoever
fights monsters should see to it that in the process he does not become a
monster. And when you look into an abyss, the abyss also looks into you.''
–Nietzsche,
Tako je govoril Zaratustra
Robert K. Ressler, ki se je skoraj celo
življenje ukvarjal s serijskimi morlici, je ta termin tudi izumil. V knjigi
opisuje najgrozovitejša dejanja številnih serijskih morilcev in jih podkrepi s
fotografijami in intervjuji z enimi najzloglasnejših morilcev na svetu, med
katerimi so Charles Manson, Jeffrey Dahmer, Ted Bundy, John W. Gacy in Ed
Kemper. Poglobi se v njihova življenja in misli, ker skuša razumeti, kaj nekatere
posameznike žene, da postanejo serijski morilci in kakšno odgovornost ima
družba do teh oseb, ki bi morale za vedno ostati pod ključem.
Umetnost profiliranja zločincev je ena
najuspešnejših tehnik prepoznavanja, recimo temu, deviantnih oseb. Mogoče pride
komu prav, saj živimo v vedno bolj odtujeni družbi, ki 'preko knjig, filmov,
video igric in stripov, slavi prelivanje krvi, kot da lahko junaki samo na tak
način rešujejo situacije' ter v družbi, 'kjer je vedno več nasilja v družinah,
orožje pa je na dosegu roke.'
I Have Lived in the Monster
(Robert K.
Ressler in Tom Shachtman)
Je nekakšno nadaljevanje njune prve knjige,
vendar v tej vzameta pod drobnogled tudi umore, ki so se zgodili izven ZDA,
predvsem na Japonskem in v Južni Afriki, pri preiskavi katerih je Ressler
sodeloval. V njej sta objavljena tudi dva poglobljena intervjuja, ki ju je
opravil z Gacyem in Dahmerjem. Da nam vpogled v misli serijskih morilcev in
pokaže razlike med njimi, a ena stvar je zagotovo skupna vsem – manipulacija je
eno izmed njihovih najmočnejših orožij.
V tej knjigi poda tudi oceno o Jacku
Razparaču in izoblikuje mnenje, da so takratni preiskovalci iskali osumljenca
med napačnimi osebami.
Na žalost, ali pa na srečo, knjigi še nista
prevedni v slovenščino. Sicer pa, le kdo bi si želel brati o tem, kako je nekdo
žrtvam pil kri in jedel njihove organe, nekdo drug pa trupla zakopaval pod hišo
medtem ko žene ni bilo doma?! :)
Divja
(Cheryl Strayed)
''Krokar ali
vrana, oba sta simbol praznine. To je dobro. To je mesto, kjer se vse rojeva,
kjer se vse začenja...''
Veliko ljudi se išče, redkokdo pa za to
prehodi skoraj 5 tisoč dolgo Pacifiško gorsko pešpot. In ona jo je. Po smrti
mame je pustila življenje na cedilu (in ne obratno!) in zato se je morala
izgubiti, da se je lahko spet našla. Uspelo ji je kljub pretežkemu nahrbtniku.
Uspelo ji je zaradi ljudi, ki jih je na poti srečala in zaradi nekaterih, ki
jih je pustila doma, najbolj pa zaradi lastne trme.
Knjiga je napisana direktno. Brez olepšavanj.
Morda zato komu ne bo všeč, ker ni napisana v stilu, ki bi pritegnil bralce
željne senzacij in velikopoteznih ljudi. Cheryl to vsekakor je, a brez
senzacije, brez televizijskih kamer, sama pred naravo, pod žgočim soncem in v
mrzlih nočeh.
Tudi, če nimaš veliko, se da preživeti.
Dovolj je to, kar imaš na sebi in kakšno voljo nosiš pod termoflisom življenja.
Včasih moraš iti na pot, da to spoznaš, lahko pa prebereš to knjigo. :)
