Pomirja me pogled na ljudi, ko pomivajo
posodo in na tiste, ki pišejo z levo. Občudujem ljudi, ki tečejo, tudi sama sem
poskusila, sploh v teh časih, ko je tek
moderen in ti tekači na skoraj vsakem koraku vzbujajo slabo vest ter spoznala,
da so zame bolj primerni naslednji športni rekviziti: motika, grablje, lopata in
pingpong lopar.
Zavidam tistim, ki znajo slikati,
tudi sama sem kupila platno, da nekaj narišem, pa je nastal zmazek, ki ga ne bi
mogla prodati niti kot abstrakcijo.
Cca dve šolski uri sem se učila
igrati kitaro, Nothing else matters bi naj bila enostavna skladba za začetnika,
pa sem kar takoj opustila misel, da bom nekoč ljudi razveseljevala z glasbo. To
se je na koncu koncev vendarle zgodilo, saj so pota življenja nepredvidljiva.
Vsi pač nismo za vse, a bodimo
iskreni: vsem se pač ne ljubi.
Saj drugače sem vztrajna, ko je
treba na primer čakati v vrsti, bodisi v trgovini, na pošti, v lekarni, pri zdravniku.
Recimo, da tudi to nekaj šteje. :)
Prepričana sem, da lahko vsak piše pesmi, sploh take bolj modernega
stila in verza, toda prava umetnost, in to zna biti včasih zares težko, je dati
svoje srce svetu, drugemu, da te začuti in ga nagovoriš.
Vseeno pa obljubim, da se bom nekoč
naučila plesti, to me mika predvsem zaradi smešnih božičnih puloverjev in tudi
v noge me rado zebe.
 |
| foto: its respectful author/owner |
