So knjige, vrtovi, hiše, kraji, ljudje in zgodbe, ki za vedno ostanejo nerazvozlane ... skrivnosti.
Točno tako sem si predstavljala ljudi v tej hiši, ki spominja na vilo
Čira čara. Z vseh strani je zaraščena z drevesi, grmovjem in rožami. Od
ceste jo ločuje visoka živa meja, mislim, da je pušpan.
Še nikoli nisem videla ljudi, ki v njej živijo, le luči pozno ponoči. Danes je gospod obrezoval živo mejo. Podoben je bil Vincentu van Goghu, nosil je prav tak klobuk. Če bi stopila na to skrivnostno dvorišče, bi se zagotovo znašla v nekem drugačnem, pravljičnem času. Morda bi bilo, kot da bi stopila v knjigo Skrivni vrt, ki me je kot otroka začarala in se mi za vedno vtisnila v spomin.
 |
| foto: Jeanjmgs |
