Potem, ko že celo življenje poslušaš stavke: ''Joj, kako si pa ti
suha, a sploh kaj ješ?'', ali pa: ''Ali si bolana?'', postaneš na taka
vprašanja/opazke imun, saj ti drugega niti ne preostane; se mi pa ob tem
poraja misel, da je to vendarle povsem enako, kot če bi debelim ljudem
nekdo venomer govoril ''joj, kako si pa ti debel/a, zagotovo moraš
veliko pojesti''.
Toda dvomim, da debele ljudi kdo to vpraša. Verjamem, da se kdo iz njih
norčuje, ponavadi za njihovim hrbtom; a zakaj se zdi nekaterim
normalno, da sprašujejo o teži suhe ljudi? Ker so zaskrbljeni za njihovo
dobrobit?
Najbolj je pa moteče, ko kar na pamet določajo sodbe, zakaj je temu tako. Dragi moji, jaz nisem lačna. Jaz pravzaprav zelo rada jem. In jem lahko kar koli. Solato si naročim samo kot prilogo, nikoli kot samostojno jed. Za sladico imam zmeraj dovolj prostora. Tudi alkohol redi. Ne, nisem pijanec, toda vsake toliko tudi meni zapaše pir ali kozarček rujnega. Ne seštevam kalorij, ne belim si glave z vprašanjem, ali se je krompir pekel na svinjski masti ali v lastnem soku in ali naj raje kupim bel ali polnozrnat kruh, ker boljšega ni, kot pariška na svežem belem kruhu.
Eni ljudje smo pač preprosto suhi. Brez razlogov, ki bi nam jih nekateri radi pripisali. Ne misliti, da smo zaradi tega kaj boljši, ali srečnejši ter bolj zdravi. Tudi jaz nosim na nogah strah in trepet vseh žensk - celulit; samo ne razmišljam o tem, kateremu športu se naj posvetim pred sezono kopalk, da ga ne bom imela. Preprosto je: imam ga, pa kaj. Tudi to vem, da se suhim ljudem obrazne gube bolj poznajo kot okrogloličnežem, pa kaj.
Smo kakršni smo, vendar nam res ni treba zavidati ali biti po drugi strani zaskrbljeni za naše zdravstveno stanje.
Zaradi vseživljenjskega prenašanja opazk glede moje teže, sem si dolgo časa tudi sama želela biti bolj okrogla, ker sem mislila, me bodo ljudje potem bolj resno jemali, ali kar koli že, vendar sem na koncu prišla k pameti.
Zato apeliram na vse 'zaskrbljene' nad suhimi ljudmi: stopite do hladilnika, odprite mrzel pir in se ohladite!
(jaz pa si bom privoščila tole slastno jagodno pecivo s cukrom, smetano in maskarponejem) :P
Najbolj je pa moteče, ko kar na pamet določajo sodbe, zakaj je temu tako. Dragi moji, jaz nisem lačna. Jaz pravzaprav zelo rada jem. In jem lahko kar koli. Solato si naročim samo kot prilogo, nikoli kot samostojno jed. Za sladico imam zmeraj dovolj prostora. Tudi alkohol redi. Ne, nisem pijanec, toda vsake toliko tudi meni zapaše pir ali kozarček rujnega. Ne seštevam kalorij, ne belim si glave z vprašanjem, ali se je krompir pekel na svinjski masti ali v lastnem soku in ali naj raje kupim bel ali polnozrnat kruh, ker boljšega ni, kot pariška na svežem belem kruhu.
Eni ljudje smo pač preprosto suhi. Brez razlogov, ki bi nam jih nekateri radi pripisali. Ne misliti, da smo zaradi tega kaj boljši, ali srečnejši ter bolj zdravi. Tudi jaz nosim na nogah strah in trepet vseh žensk - celulit; samo ne razmišljam o tem, kateremu športu se naj posvetim pred sezono kopalk, da ga ne bom imela. Preprosto je: imam ga, pa kaj. Tudi to vem, da se suhim ljudem obrazne gube bolj poznajo kot okrogloličnežem, pa kaj.
Smo kakršni smo, vendar nam res ni treba zavidati ali biti po drugi strani zaskrbljeni za naše zdravstveno stanje.
Zaradi vseživljenjskega prenašanja opazk glede moje teže, sem si dolgo časa tudi sama želela biti bolj okrogla, ker sem mislila, me bodo ljudje potem bolj resno jemali, ali kar koli že, vendar sem na koncu prišla k pameti.
Zato apeliram na vse 'zaskrbljene' nad suhimi ljudmi: stopite do hladilnika, odprite mrzel pir in se ohladite!
(jaz pa si bom privoščila tole slastno jagodno pecivo s cukrom, smetano in maskarponejem) :P
