''... seveda, vi meščani hodite v hribe, da se razgibate. Meni pa tega ni treba, saj se ob delu že dovolj.
Veš, zame je mesto preveč klepetavo, preveč je v njej gostote. Vse ti nekaj zmedeno govorijo.
Vsako okno in vrata imajo kdo ve koliko zgodb.
Samo poglej, kakšen mir je tukaj.
Vse teče po naravnih zakonih, ki smo se jim prilagodili. Tam v mestu veljajo nečloveški zakoni,
saj v tistem ropotu še spati ne moreš. Vedi, da človek ni stroj, ki ga lahko poženeš. Ko pa bo to postal ne bo potreboval narave, pa še česa drugega ne.
Da imam prav, govorijo polne bolnice bolnikov. Za mnoge dohtarji niti ne vejo, kaj jim je.
Jaz pa ti povem, da so v tem nečloveškem tempu omagali.
Poznam take ljudi tudi pri nas. Seveda nisem dohtar, a vem kako bi bilo, če bi bil med njimi.''
(Iz nevidne strani neba, str. 90)
