Adijo, pamet!

Marsikaj sem že doživela na svoji odisejadi iskanja zaposlitve, še posebej nekateri razgovori so bili izredno ''zanimivi''. Toda predvsem takšne izkušnje so neprecenljive. Definitivno jih priporočam! :-D

Ko sem letos maja dobila službo v Hoferju, sem bila seveda navdušena. Končno sem se lahko (spet) odjavila iz Zavoda za zaposlovanje in šla novim zmagam naproti. Tega, da se tam resnično dela, me ni bilo strah, saj mi nobeno delo ne smrdi, naučiti se česa novega pa mi tudi ni težko. 

In potem je prišel prvi dan. In prvi vsesplošni sestanek. Že takrat je poslovodkinja rekla, da ji ne ustreza najbolje, da me bo morala sedaj še uvajati, medtem ko je hkrati dobila še eno prodajalko iz druge poslovalnice. 

Uvajanje? Dvomesečnemu učenju se tako samo reče. V praksi ti vsaka sodelavka drugače pokaže kako se dela, dokler ne pride področna vodja in reče, da je vse narobe. Če nekdo, ki je tam zaposlen že pet let, ne ve, kako se pravilno zlaga izdelke na police, in potem ta oseba uči začetnika, kako lahko pričakujejo, da bo znal pravilno opravljati svoje naloge? Tako kot tisti dan, ko sem se ob koncu izmene ob štirinajsti uri preoblekla in se odpravila domov. Nezaslišano! Domov ne smeš dokler ti tega nadrejeni ne dovoli. Nič ne bi imela proti, če bi mi nekdo to tudi povedal. Ali pa to, da se pride popoldan eno uro prej v službo – menda zaradi solidarnosti. In to, da se ob izmeni pije kava, ali kakšen drug napitek, ampak mora se. Mora! Tudi, če ti nadrejeni reče, da lahko končaš ob štirinajsti uri, moraš ostati vsaj kakšnih petnajst minut, ali še bolje pol urce, ob srkanju kave v skupnem prostoru, ko si želiš samo še stran od ponorelega sveta. 

Za voznike velja, da hitrost ubija. To bi lahko veljalo tudi za Hoferjeve prodajalke, saj morajo vsak dan poslušati, da so prepočasne. Kar koli se naredi, je prepočasi. Ko ti da poslovodkinja menjalni denar in ga želiš prešteti, je to potrata časa. Ko ti da menjalni denar njena namestnica, in ga seveda ne prešteješ, ker je to potrata časa, in po zaključku dneva denar ne štima, te jebe v glavo zakaj ga nisi preštel, ker ji sedaj hodi navzkriž. Adijo, pamet!

Ko sem prvič delala na blagajni, mi je poslovodkinja rekla: ''Če bi danes imela skriti nakup, ga ne bi opravila.'' Ne, ti to resno?! Prvi dan? WTF??!! Hitrost ubija tudi na blagajni. Ker se prevečkrat zmotiš, ker nisi navajen skenerja in skeniraš en izdelek dvakrat, ker pač nisi računalnik in ne znaš takoj številk zelenjave in sadja na pamet. Seveda ti nihče ne pove, da se ob ponedeljkih nekatere številke spremenijo, ker to je vendar del samoiniciativnosti in se moraš sam pozanimati. Nihče tudi ne pomisli na vse tiste kupce, ki na blagajni po žepih iščejo denar, pa na ome, ki se ne morejo spomniti svoje PIN številke, pa na tiste, ki pozabijo denar v avtu in ga grejo iskat... medtem pa čas teče in prav nič ne moreš pomagati, če ne poskeniraš milijon izdelkov na uro. Ampak to seveda nikogar ne zanima. 

Vsak dan sem poslušala, da naj dam več življenja od sebe. Kaj za hudiča to sploh pomeni?! Za blagajno sem se trudila biti nasmejana, s kakšnimi kupci sem celo pokramljala. Je pa seveda res, da je malokatera njihova prodajalka sploh lahko nasmejana. Večina ima poker face. In sedaj končno razumem zakaj. In jih tudi zelo spoštujem, saj delati v tako idiotsko zasnovani verigi trgovin ni mala mal'ca. 

In ko se je moja ''kariera'' klavrno končala, ker je pač poslovodkinja ocenila, da delo pri njih ni zame oziroma - se opravičujem, da jaz nisem primerna, sem poslala prošnjo v trgovino Jager, ker so v moji bližini širili poslovalnico. Ko sem nesla prošnjo tamkajšnji poslovodkinji, me je seveda vprašala, kje sem delala pred tem. ''Meni pa je všeč njihov sistem dela'', je rekla, ''zato pa so tako uspešni''. Draga moja, ko bi lahko vsaj za en teden šla delat k njim. Me zanima, če bi še kdaj rekla kaj takšnega. Je pa izkušnja vsekakor neprecenljiva. ;-)

No, potem so me klicali na razgovor tudi iz Jagra. Niti stola mi ni ponudil; kakšne tri minute sem stala pred direktorjevo mizo, da me je izprašal in sem lahko šla. Smo res tako ničvredni, da se peljemo več kot eno pofukano uro na razgovor, polni obetov, tam pa doživimo tako nadutost? Mene bi bilo sram biti tak delodajalec.

Če bi lahko prodajalke v Hoferju delale s polovično hitrostjo, v bolj sproščenem ozračju in ne v konstantnem strahu, verjamem, da bi bili kot podjetje še bolj uspešni. Plačilo in delovni čas sta sicer vredna pohvale, toda za kakšno ceno?! Zato, da postaneš robot? Da vsak dan poslušaš o svoji nesposobnosti, pa kako mladi danes niti metle ne znamo držati v rokah? Da greš vsak dan s strahom v službo, ker ne veš ali bo poslovodkinja dobre ali slabe volje? In to, da bi moral, kot del tima, sredi delovnega tedna, zvečer po službi do sodelavke in jo presenetiti za rojstni dan, priti domov ob dveh zjutraj, ob šestih pa se vrniti v službo – to pa je presegalo vse meje. ''Kje ti je mladost?'', me je vprašala sodelavka. Jaz sem svojo mladost že zdavnaj izživela, če je ti nisi, si si pa sama kriva. :-P Eni res nimajo svojega življenja. Mi je pa bilo prav smešno, ko so nekatere poskušale naslednji dan poslovodkinji obrazložiti (si izmisliti karseda verjeten izgovor) zakaj niso šle zraven. Bolano!

Zato nikoli ne sodite ljudi, saj ne veste kakšen dan je za njimi. In ne hudujte se nad blagajničarko, če se vam ni nasmehnila. Verjemite, razlogi za to so večji kot si lahko mislite.

Šiške Miške.

Buci-bu.

Zaradi manjših gradbenih del smo ju morali preseliti. Sumimo pa, da se jih nekje pod streho skriva še več. Razen, če je mogoče polh tisti, ki škrablja, ali pa veverica, saj se je enkrat slišal zanimiv zvok -

kot da bi se pod streho nekaj kotalilo. 

Morda oreh, ki raste neposredno ob hiši.

:)

malo si je očke pokril/a

tale pa se je kar malce repenčil in pokazal celo svoje ostre zobke

Najljubši letni čas.

Jesen vse spremeni. 

Tudi okus za glasbo. 

Najboljši koncerti  ne potrebujejo deset tisoč glave množice.

Napovedovalci vremena.

''Poleti po navadi pajki mreže predejo. Se lahko že zjutraj pogleda, če je polno pajčen tam po tistih grmadah.
Če so pajčne, tačas bo lepo vreme, zato ko pajek nikoli zastonj ne dela.
Če bi bil kmalu dež, bi mu pajčne razdrlo.''

(Dobrepoljska dolina stoji na jezeru: dobrepoljske ljudske pripovedi - B. Lazar)

Ta si pridno plete mrežo na magnoliji.

''Ne bodi kot drugi.'' Za lepši jutri.

Ne bodi kot drugi poje sicer Ditka, ampak te njene besede se da uporabiti tudi v drugačnem kot le v ljubezenskem kontekstu. 

Če na omejitvi 50 vsi vozijo 70, ne rabiš tudi ti. Zakaj bi? Ker so ti po komercialnem radiu povedali, da te za naslednjim ovinkom ne bo pričakal radar? Ker bi lahko šel zaradi tega kasneje od doma in bil še vedno 5 minut prej v službi? Izgovorov je nešteto, a znak se ne bo spremenil čez noč.

Če lahko vsi, zakaj ne bi tudi jaz? A je to sploh potrebno vprašanje? Zato, ker veš bolje. Kdo je zdaj ovca: tisti, ki sledi ostalim voznikom, ki vozijo hitreje, ali tisti, ki upošteva prometne znake? 

Če lahko vsi kradejo, na tak ali drugačen način, zakaj ne bi tudi ti? Ker veš bolje. Če so bogataši utajili na milijone davkov v zloglasnih davčnih oazah, zakaj bi tudi ti izigraval sistem? Ker lahko? Zelo mi je žal, a ne moreš. Ker si majhna riba, te bodo prej ali slej na to tudi spomnili. Toda, ali veš, da lahko zaradi tega bolj mirno spiš? Ali veš, da se ne rabiš vsakič, ko ti nekdo pozvoni na vratih, najprej zdrzniti in pomisliti na najhujše? 

Naj drugi delajo, kar jim paše. Ti si lahko boljši. In če bi bili vsi boljši  – samo pomislite, kam bi prišli! 

Vem, da ni vedno pošteno, pravzaprav je prevečkrat krivično, toda življenje je kakršno je. Vedno se je treba boriti proti krivicam, toda, kako se lahko proti njim boriš, če si sam isti? 

Težko je biti načelen, a če bi nekaj tega vsak vnesel v svoje življenje, bi bil že jutri lahko lepši.

Po delih (II).

''... seveda, vi meščani hodite v hribe, da se razgibate. Meni pa tega ni treba, saj se ob delu že dovolj.

Veš, zame je mesto preveč klepetavo, preveč je v njej gostote. Vse ti nekaj zmedeno govorijo.

Vsako okno in vrata imajo kdo ve koliko zgodb.

Samo poglej, kakšen mir je tukaj.

Vse teče po naravnih zakonih, ki smo se jim prilagodili. Tam v mestu veljajo nečloveški zakoni,

saj v tistem ropotu še spati ne moreš. Vedi, da človek ni stroj, ki ga lahko poženeš. Ko pa bo to postal ne bo potreboval narave, pa še česa drugega ne.

Da imam prav, govorijo polne bolnice bolnikov. Za mnoge dohtarji niti ne vejo, kaj jim je.

Jaz pa ti povem, da so v tem nečloveškem tempu omagali.

Poznam take ljudi tudi pri nas. Seveda nisem dohtar, a vem kako bi bilo, če bi bil med njimi.''

(Iz nevidne strani neba, str. 90)

Po delih (I).

V izposojo sem dobila knjigo Iz nevidne strani neba. Koliko modrosti so ljudje že od nekdaj premogli, pa so živeli ''zgolj'' v skladu z naravo, ... dokler niso prišli ljudje obremenjeni z balastom in jih zaničljivo poimenovali pogani. 

''Ker pa razmišljam vedno le po kmečki pameti, saj drugače ne znam, vem, da smo ljudje različni in zato ne bomo nikoli enotni. Ko ocenjujemo na primer rože, hrano, dekleta in še vse drugo, se zaradi tega še ne pobijamo. Lahko se skregamo, kaj več pa verjetno ne. Vendar pa je čisto nekaj drugega, ko gre za vero. Tukaj pa se vedno pozabi, kaj te vere učijo. Preganjajo drugačnost! Še več, sovraštvo se tako namnoži in poveča, da pamet ne more blizu. Takrat gorijo hiše in teče kri.'' (str. 69)

Utrinki VI.

Sadovi ljubezni.

Kar pomlad rojeva in poletje zori,

v jeseni svoj pomen dobi.

... in to ni iz trte izvito. :)

Odprto morje.

Končno sem si uspela pogledati dokumentarni film režiserja Gianfranca Rosija z naslovom Fuocoammare, 

ki ga močno priporočam. Sploh si ne morem predstavljati kako je biti v njihovi koži, po drugi strani pa me je v času begunske krize še bolj pretreslo vse to, meni povsem nedoumljivo, sovraštvo do sočloveka. 

Mar niso tudi oni ljudje?

 Kdo smo mi, da sodimo?

 Eno pa je zagotovo - najbolj pravična stvar na tem planetu je smrt. Nihče ji ne uide in ničesar ne moreš vzeti s sabo. 

Edino po čemer se takrat razlikujemo je, kako se nas spominjajo zanamci. 

Ali kot pravi v filmu dr. Pietro Bartolo: ''Dolžnost vsakega človeka je, če je človek, da tem ljudem pomaga.''

Za konec zapisa pa še en daljši citat iz filma, ki je neke vrste molitev in zahvala:

''This is my testimony. 

We could no longer stay in Nigeria. Many were dying, most were bombed. We were bombed, and we flee from Nigeria, we ran to the desert, we went to Sahara Desert and many died. Raping and killing many people and we could not stay. We flee to Libya. And Libya was a city of ISIS and Libya was a place not to stay. 

We cried on our knees: ''What shall we do?'', 

the mountains could not hide us, the people could not hide us and we ran to the sea. 

On the journey on the sea, too many passengers died. They got lost in the sea. A boat was carrying 90 passengers. Only 30 were rescued and the rest died. Today we are alive. The sea is not the place to pass by. The sea is not a road. 

Oh, but today we are alive. 

 It is risky in life not to take a risk, because life itself is a risk. 

We stayed for many weeks in Sahara Desert. Many were dying with hunger, many were drinking their piss. All, to survive, we drank our piss to survive, because that was the journey of life. We stayed in the desert, the water finished. We began to drink our piss. 

We said: ''God, don't let us die in the desert.'' 

And we got to Libya and Libyans would not pity us. They would not save us because we are Africans. And they locked us in their prisons. Many went to prison for one year. Many went to prison for six years, many died in the prison. Libya prison was very terrible. No food in the prison. Every day beating, no water, and many of us escaped. 

And today we are here, God rescue us. 

Without risk we enter the sea. If we cannot die in Libyan prison, we cannot die in the sea. And we went to sea and did not die.'' 

 foto: Fuocoammare

In še ena lepa melodija, ki se ravno tako pojavi v dokumentarcu:

Mariano Bellopede - Fuoco a mare

Novinarji - Mrhovinarji.

Zakaj tako radi sočustvujemo z žrtvami prometnih nesreč, ko gre za kao neke ljudi, ki jih kao poznamo, bolj kot na primer tisto peško iz Zgornje Polskave, ki jo je na prehodu za pešce povozil avto in je ravno tako umrla? Zakaj na družbenih omrežjih sporočamo sožalje njihovim sorodnikom & prijateljem, ki jih sploh ne poznamo? Zato ker imajo profil na fejsbuku ali tviterju? Ker bodo to videli in nam bodo večno hvaležni za naše besede? Ker gospa iz Zgornje Polskave verjetno ni bila na družbenih omrežjih, si potem tega besednega razkošja ne moremo privoščiti. Edino po pošti bi lahko njenim svojcem poslali telegram ter jim izrekli iskreno sožalje. Ampak to bi bilo vendar tu mač. Bi bilo preveč osebno, glede na to, da je sploh nismo poznali?

Ja, bila sta mlada, bila sta člana nogometnega kluba, ki v Sloveniji nekaj velja. A pred nekaj dnevi je pri vožnji s kolesom izgubil življenje 15 letni fant. A ker seveda ni bil kao nek fant, ki ga kao pozna malce več ljudi kot le peščica, je bila njegova smrt samo postranska vest. Kratka novica, ki jo preberemo v časopisu ob jutranji kavi.

O tej nesreči na Tržaški pa bomo poslušali še cel teden; vse naslovnice, vsa poročila na televiziji in radiu bodo samo o tem. In policija bo spet morala izvajati poostrene akcije nadzora prometa, ker enim pač še vedno ni jasno, da hitrost ubija. In v najslabšem primeru bodo tako ali tako krivi ravno oni, ker premalo nadzorujejo promet in seveda slabe ceste.

Zakaj so ene smrti bolj tragične od drugih? Zakaj je novinarka RTV Slovenija novico povedala takole: ''...v jutranji prometni nesreči je umrla peška, ... v Mariboru pa se je zgodila HUDA prometna nesreča''? Kot da ni vsaka nesreča s smrtnim izidom huda nesreča. Tudi peška je verjetno imela družino, otroke, mogoče celo vnuke; mogoče ni imela nikogar bližnjega, a nekateri so jo zagotovo poznali. Smo sami bolj pomembni, da ne rečem važni, če se poistovetimo z bolj škanadalozno zgodbo, z bolj ''pomembnimi'' žrtvami?

Tragedije se dogajajo vsak dan, a njihova važnost ter naklada in gledanost, se očitno merijo samo po imenu in priimku žrtve.

Utrinki V.

Se zdi mi sivka

Pravi mi veter, ker ne znam plesati.

Poljubim jo,

ker res ne znam.

Pravi mi riba, ker mi je slano ljubše kot sladko.

Objamem jo,

ker mi je res.

Nato me zasuče, še ona poljubi, nato objame,

ker ve in ve, da vem, da je oboje res;

ko gre mi s prsti skoz lase,

se zdi mi sivka.

Avtor: sonofearth
(http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/96683/se_zdi_mi_sivka)

Dišeča dekoracija za katero sem uporabila kozarec za vlaganje, nekaj kamenčkov in školjk
ter zavijalni trak.

Enostavno, a ljubko.

Utrinki IV.

Gospa, tisto marmelado še imate,

gospa, tisto marelično marmelado še imate?

Gospa, tista bila je res dobra.

Ker je bilo lani povpraševanje po moji fantastični marmeladi večje od ponudbe, 

sem se letos odločila še bolj zavihati rokave.

Kljub žledolomu, ki je predlansko zimo polomil njeno najmogočnejšo vejo in je bila letos zaradi poznega sneženja in mraza letina vprašljiva, je marelica dokazala, da kljub ali pa ravno zaradi svojih let, kljubuje vsem tegobam in nevšečnostim. 

Ni bilo važno, ali je bila ura sedem zjutraj ali deset zvečer, kuhalo se je na polno. 

Hvala vsem za glaže, ki ste mi jih pridno nosili, sedaj so seveda povratna embalaža.

Otroci in tudi tisti malo večji jo jedo kar na žlico,

odlično se poda kot preliv za sladoled in kot namaz za palačinke.

Priporočam jo za zajtrk, da zadostite svojim celodnevnim potrebam po cukru.

Otroku dajte svoj čas, pa mu ne bo nikoli dolgčas.

''Prvič sem prišla v stik z otrokom, ki je pri svojih skoraj 10 letih ... prvič videl morje. In to je meni kot takrat mladi prostovoljki bilo nepredstavljivo. Pri desetih letih, glede na to, kako je Slovenija majhna in Obala blizu, bi moral vsak otrok že videt morje.'' (Val202)

Jaz sem bila prvič na morju (iskreno, tudi če ne bi bila), ko sem bila stara kakšnih 6 let, pa še to je bil en tak čuden nekaj dnevni obisk Poreča, kjer me je vrstnica iz Lublane nenehno popravljala, da se ne reče mama, ampak mami. Drugič sem bila na morju, ko smo šli v šolo v naravi, pa sploh nisem hotela iti, naslednjič pa komaj pri šestnajstih, ko sem že smela iti sama s prijateljico. Spomnim se sošolcev, ki so s starši vsako poletje hodili v prikolice v Umag ali kam drugam na hrvaško obalo, pozimi pa seveda smučat. Sem kaj od tega pogrešala? Ne. Mi je bilo med počitnicami kdaj dolgčas? Nikoli. Pač nismo bili družina, ki hodi poleti na morje in pozimi na zasnežene planjave. Navsezadnje je bilo naokoli dovolj strmih pobočij, pa gozd in potok, ki je pozimi zamrznil, poleti pa je bil primeren za plavanje. Saj razumem, da so razlike in da se marsikateri otrok počuti manjvrednega, toda, zakaj se nisem tako počutila tudi jaz? Morda zato, ker o tem nisem nikoli prav zares razmišljala. Morda zato, ker nisem imela časa, ker se je vedno nekaj dogajalo, ker smo bili zunaj, ker smo se igrali bodisi sami bodisi s prijatelji, ker sem imela poleti čas in prebrala cele zbirke knjig...

Danes pa slišimo samo to: otrok bi MORAL videti morje, otrok bi MORAL med zimskimi počitnicami na smučarijo, otrok bi MORAL imeti računalnik, otrok bi MORAL imeti telefon, otrok bi MORAL imeti svojo sobo... Ni res! Otrok ne bi smel biti lačen, otroka ne bi smelo zebsti, otroka se ne bi smelo zanemarjati! Saj tudi določenih živali nikoli ne bodo videli, pa jih zato starši ne peljejo v južnoameriško džunglo ali na afriški safari; kvečjemu v živalski vrt in tudi to povsem zadostuje. Bi pa morda MORALI nekatere otroke peljati na kmetijo, da bi videli kakšna je v resnici krava Milka.

Saj je pohvalno, da se ljudje z raznimi projekti kot je Botrstvo, trudijo omogočiti vsakemu otroku počitnice. Tudi sama sem že kdaj poslala kakšen sms na njihovo številko, ko sem jokala ob poslušanju otrok, ki hodijo lačni spat. Pohvalno je, da jih nahranijo, oblečejo, plačajo položnice in podarijo igrače. Ampak vseeno ne razumem vseh teh ''MORALI, MORALI, MORALI''.

Mogoče smo ravno odrasli krivi, da se otroci počutijo manjvredne, ker nimajo. Ker bi, po odraslo, pač MORALI imeti. Otroci v resnici ne potrebujejo veliko, to se odraslim povsem napačno dozdeva in temu primerna je potem tudi vzgoja. Otrok do desetega leta ne potrebuje telefona, tablice, računalnika, ne rabi vedeti kaj je to facebook, snapchat, instagram. Ni zabavno, da si otrok pri treh letih sam poišče risanko na youtubeu- to je katastrofa!

Otrok potrebuje vaš čas, pa mu ne bo nikoli dolgčas.

foto: its respectful author/owner

A: ''Hej, stari, kje si bil pa ti na dopustu?'' B: ''Najprej sem bil na turistično najbolj obleganem Fejsu, potem sem za par dni skočil še na Tviter, zadnjo noč pa sem preživel na Instagramu.''

V časih, ko je bil Apple samo jabolko in Blueberry samo borovnica, in so bili fotografski aparati taki s filmom, je bil dopust v pravem pomenu besede. Danes pa se zdi, kot da je edini namen dopustnikov ta, da s svojimi big screen telefoni in tablicami sproti objavijo čim več fotk na družbenih omrežjih. Začne se že pri samem pakiranju in nalaganju stvari v avto, potem sledijo selfiji v avtu med vožnjo in na koncu seveda prvo Ožujsko s pogledom na morje. 

Nekoč si prišel z dopusta in si komaj čakal, da daš razvit slike, ki si jih potem shranil v album, ali pa objavil digitalne na fejsbuku, nisi pa silil ljudi, da gledajo vsak kamenček, ki si ga pohodil dokler nisi stopil v morje, vsakega obroka, ki si si ga privoščil, vseh kopalk, ki si jih privlekel s sabo in vseh večernih toalet, ko si šel zvečer v lajf.

Dajte si duška, kopajte se, potapljajte, pijte, jejte in se smejte, toda vsaj za trenutek pozabite na digitalni svet. 

Vsi pravijo, da rabijo dopust zato, da si odpočijejo od vsakdanjika. Kako, če non-stop tvitajo, fejsajo in instagramajo?! Naš vsakdan je preokupiran s službo, delom, ljudmi, stresom in družbenimi omrežji, pa se temu ne moremo odreči niti za tistih par tednov dragocenega dopusta na leto?! Ma nemoj! Ni čudno, da je bolezen modernega časa demenca in kot da še to ni dovolj, je sedaj tu že nadgradnja tega obolenja, ki se mu reče digitalna demenca. 

Zakaj ko ste doma, ne objavljate selfijev na primer s svojo kosilnico, s solato na vrtu, ali posnamete en čist sproščen selfi v avtu na poti v službo? Saj niste nori, boste rekli. 

Točno tako!

foto: Robert Reid