Utrinki V.

Se zdi mi sivka

Pravi mi veter, ker ne znam plesati.

Poljubim jo,

ker res ne znam.

Pravi mi riba, ker mi je slano ljubše kot sladko.

Objamem jo,

ker mi je res.

Nato me zasuče, še ona poljubi, nato objame,

ker ve in ve, da vem, da je oboje res;

ko gre mi s prsti skoz lase,

se zdi mi sivka.

Avtor: sonofearth
(http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/96683/se_zdi_mi_sivka)

Dišeča dekoracija za katero sem uporabila kozarec za vlaganje, nekaj kamenčkov in školjk
ter zavijalni trak.

Enostavno, a ljubko.

Utrinki IV.

Gospa, tisto marmelado še imate,

gospa, tisto marelično marmelado še imate?

Gospa, tista bila je res dobra.

Ker je bilo lani povpraševanje po moji fantastični marmeladi večje od ponudbe, 

sem se letos odločila še bolj zavihati rokave.

Kljub žledolomu, ki je predlansko zimo polomil njeno najmogočnejšo vejo in je bila letos zaradi poznega sneženja in mraza letina vprašljiva, je marelica dokazala, da kljub ali pa ravno zaradi svojih let, kljubuje vsem tegobam in nevšečnostim. 

Ni bilo važno, ali je bila ura sedem zjutraj ali deset zvečer, kuhalo se je na polno. 

Hvala vsem za glaže, ki ste mi jih pridno nosili, sedaj so seveda povratna embalaža.

Otroci in tudi tisti malo večji jo jedo kar na žlico,

odlično se poda kot preliv za sladoled in kot namaz za palačinke.

Priporočam jo za zajtrk, da zadostite svojim celodnevnim potrebam po cukru.

Otroku dajte svoj čas, pa mu ne bo nikoli dolgčas.

''Prvič sem prišla v stik z otrokom, ki je pri svojih skoraj 10 letih ... prvič videl morje. In to je meni kot takrat mladi prostovoljki bilo nepredstavljivo. Pri desetih letih, glede na to, kako je Slovenija majhna in Obala blizu, bi moral vsak otrok že videt morje.'' (Val202)

Jaz sem bila prvič na morju (iskreno, tudi če ne bi bila), ko sem bila stara kakšnih 6 let, pa še to je bil en tak čuden nekaj dnevni obisk Poreča, kjer me je vrstnica iz Lublane nenehno popravljala, da se ne reče mama, ampak mami. Drugič sem bila na morju, ko smo šli v šolo v naravi, pa sploh nisem hotela iti, naslednjič pa komaj pri šestnajstih, ko sem že smela iti sama s prijateljico. Spomnim se sošolcev, ki so s starši vsako poletje hodili v prikolice v Umag ali kam drugam na hrvaško obalo, pozimi pa seveda smučat. Sem kaj od tega pogrešala? Ne. Mi je bilo med počitnicami kdaj dolgčas? Nikoli. Pač nismo bili družina, ki hodi poleti na morje in pozimi na zasnežene planjave. Navsezadnje je bilo naokoli dovolj strmih pobočij, pa gozd in potok, ki je pozimi zamrznil, poleti pa je bil primeren za plavanje. Saj razumem, da so razlike in da se marsikateri otrok počuti manjvrednega, toda, zakaj se nisem tako počutila tudi jaz? Morda zato, ker o tem nisem nikoli prav zares razmišljala. Morda zato, ker nisem imela časa, ker se je vedno nekaj dogajalo, ker smo bili zunaj, ker smo se igrali bodisi sami bodisi s prijatelji, ker sem imela poleti čas in prebrala cele zbirke knjig...

Danes pa slišimo samo to: otrok bi MORAL videti morje, otrok bi MORAL med zimskimi počitnicami na smučarijo, otrok bi MORAL imeti računalnik, otrok bi MORAL imeti telefon, otrok bi MORAL imeti svojo sobo... Ni res! Otrok ne bi smel biti lačen, otroka ne bi smelo zebsti, otroka se ne bi smelo zanemarjati! Saj tudi določenih živali nikoli ne bodo videli, pa jih zato starši ne peljejo v južnoameriško džunglo ali na afriški safari; kvečjemu v živalski vrt in tudi to povsem zadostuje. Bi pa morda MORALI nekatere otroke peljati na kmetijo, da bi videli kakšna je v resnici krava Milka.

Saj je pohvalno, da se ljudje z raznimi projekti kot je Botrstvo, trudijo omogočiti vsakemu otroku počitnice. Tudi sama sem že kdaj poslala kakšen sms na njihovo številko, ko sem jokala ob poslušanju otrok, ki hodijo lačni spat. Pohvalno je, da jih nahranijo, oblečejo, plačajo položnice in podarijo igrače. Ampak vseeno ne razumem vseh teh ''MORALI, MORALI, MORALI''.

Mogoče smo ravno odrasli krivi, da se otroci počutijo manjvredne, ker nimajo. Ker bi, po odraslo, pač MORALI imeti. Otroci v resnici ne potrebujejo veliko, to se odraslim povsem napačno dozdeva in temu primerna je potem tudi vzgoja. Otrok do desetega leta ne potrebuje telefona, tablice, računalnika, ne rabi vedeti kaj je to facebook, snapchat, instagram. Ni zabavno, da si otrok pri treh letih sam poišče risanko na youtubeu- to je katastrofa!

Otrok potrebuje vaš čas, pa mu ne bo nikoli dolgčas.

foto: its respectful author/owner

A: ''Hej, stari, kje si bil pa ti na dopustu?'' B: ''Najprej sem bil na turistično najbolj obleganem Fejsu, potem sem za par dni skočil še na Tviter, zadnjo noč pa sem preživel na Instagramu.''

V časih, ko je bil Apple samo jabolko in Blueberry samo borovnica, in so bili fotografski aparati taki s filmom, je bil dopust v pravem pomenu besede. Danes pa se zdi, kot da je edini namen dopustnikov ta, da s svojimi big screen telefoni in tablicami sproti objavijo čim več fotk na družbenih omrežjih. Začne se že pri samem pakiranju in nalaganju stvari v avto, potem sledijo selfiji v avtu med vožnjo in na koncu seveda prvo Ožujsko s pogledom na morje. 

Nekoč si prišel z dopusta in si komaj čakal, da daš razvit slike, ki si jih potem shranil v album, ali pa objavil digitalne na fejsbuku, nisi pa silil ljudi, da gledajo vsak kamenček, ki si ga pohodil dokler nisi stopil v morje, vsakega obroka, ki si si ga privoščil, vseh kopalk, ki si jih privlekel s sabo in vseh večernih toalet, ko si šel zvečer v lajf.

Dajte si duška, kopajte se, potapljajte, pijte, jejte in se smejte, toda vsaj za trenutek pozabite na digitalni svet. 

Vsi pravijo, da rabijo dopust zato, da si odpočijejo od vsakdanjika. Kako, če non-stop tvitajo, fejsajo in instagramajo?! Naš vsakdan je preokupiran s službo, delom, ljudmi, stresom in družbenimi omrežji, pa se temu ne moremo odreči niti za tistih par tednov dragocenega dopusta na leto?! Ma nemoj! Ni čudno, da je bolezen modernega časa demenca in kot da še to ni dovolj, je sedaj tu že nadgradnja tega obolenja, ki se mu reče digitalna demenca. 

Zakaj ko ste doma, ne objavljate selfijev na primer s svojo kosilnico, s solato na vrtu, ali posnamete en čist sproščen selfi v avtu na poti v službo? Saj niste nori, boste rekli. 

Točno tako!

foto: Robert Reid