Če rečeš suhemu človeku 'joj, kako si pa ti suh', je enako žaljivo kot če rečeš debelemu 'joj, kako si pa ti debel'.

Potem, ko že celo življenje poslušaš stavke: ''Joj, kako si pa ti suha, a sploh kaj ješ?'', ali pa: ''Ali si bolana?'', postaneš na taka vprašanja/opazke imun, saj ti drugega niti ne preostane; se mi pa ob tem poraja misel, da je to vendarle povsem enako, kot če bi debelim ljudem nekdo venomer govoril ''joj, kako si pa ti debel/a, zagotovo moraš veliko pojesti''. 

Toda dvomim, da debele ljudi kdo to vpraša. Verjamem, da se kdo iz njih norčuje, ponavadi za njihovim hrbtom; a zakaj se zdi nekaterim normalno, da sprašujejo o teži suhe ljudi? Ker so zaskrbljeni za njihovo dobrobit?

Najbolj je pa moteče, ko kar na pamet določajo sodbe, zakaj je temu tako. Dragi moji, jaz nisem lačna. Jaz pravzaprav zelo rada jem. In jem lahko kar koli. Solato si naročim samo kot prilogo, nikoli kot samostojno jed. Za sladico imam zmeraj dovolj prostora. Tudi alkohol redi. Ne, nisem pijanec, toda vsake toliko tudi meni zapaše pir ali kozarček rujnega. Ne seštevam kalorij, ne belim si glave z vprašanjem, ali se je krompir pekel na svinjski masti ali v lastnem soku in ali naj raje kupim bel ali polnozrnat kruh, ker boljšega ni, kot pariška na svežem belem kruhu.

Eni ljudje smo pač preprosto suhi. Brez razlogov, ki bi nam jih nekateri radi pripisali. Ne misliti, da smo zaradi tega kaj boljši, ali srečnejši ter bolj zdravi. Tudi jaz nosim na nogah strah in trepet vseh žensk - celulit; samo ne razmišljam o tem, kateremu športu se naj posvetim pred sezono kopalk, da ga ne bom imela. Preprosto je: imam ga, pa kaj. Tudi to vem, da se suhim ljudem obrazne gube bolj poznajo kot okrogloličnežem, pa kaj.

Smo kakršni smo, vendar nam res ni treba zavidati ali biti po drugi strani zaskrbljeni za naše zdravstveno stanje.

Zaradi vseživljenjskega prenašanja opazk glede moje teže, sem si dolgo časa tudi sama želela biti bolj okrogla, ker sem mislila, me bodo ljudje potem bolj resno jemali, ali kar koli že, vendar sem na koncu prišla k pameti.

Zato apeliram na vse 'zaskrbljene' nad suhimi ljudmi: stopite do hladilnika, odprite mrzel pir in se ohladite!
(jaz pa si bom privoščila tole slastno jagodno pecivo s cukrom, smetano in maskarponejem) :P

Sonce v kozarcu II.

Tudi letos sem se lotila priprave bezgovega sirupa. Naredila sem ga po tem receptu: 

bezgov sirup

saj se mi je po lanskem sfižil.

Letošnji je uspel in je odličen!

Utrinki II.

Suzino vrtičkanje.

Maj se je končno izdeževal in končno sem lahko na vrt posadila paradižinik. Letos sem sadike vzgojila sama, zato se bom lahko pohvalila s 100% organskim, eko in oh&sploh bio paradajzom, ki bi mi ga zavidal še Lušt. 

Tudi redkvica in čebula sta pokukali iz zemlje.

redkvica

čebula

Solata je že imela bližnje srečanje z rdečimi polži, ki pri meni, na njihovo žalost, končajo v vedru slane vode, saj še nisem pogruntala učinkovitejše metode za uničevanje te španske nebodigatrebe. Kljub vsemu se solata zaenkrat dobro drži.

Letos so nam zaradi izredno suhe zime rdeči polži v nasprotju z lanskim letom sicer kar precej prizanesli. Očitno so se morali skriti globlje v zemljo in sedaj le počasi lezejo na plano. Sprotno pobiranje je zato veliko lažje in hitrejše. Vsekakor je treba imeti vrtnine pod budnim očesom vsak večer okoli osme ure, saj je to očitno njihov čas ter seveda ob dežju, saj takrat najraje pridejo na pašo. 

Na vrtu bo od letos naprej kraljevala tudi tale majhna lepotička, ki se bo nekoč razrasla v bohotno damo:

Ime ji je Hortenzija.

Poleg zgoraj omenjenih zelenjav sem posejala še radič, rukolo, peteršilj, korenček, bučke, kumare in posadila krompir. Sedaj mi preostane le še upanje na čim bogatejši pridelek.

Bezeg in melisa se tudi že sušita, da bo v jesenskih in zimskih dneh zadosti čaja, poleti pa je sveža melisa odlična tudi za v mojito, če mete ni pri roki.

Kdor se nima o čem pogovarjati, se pogovarja o vremenu.

Enkrat so poplave, potem suša, drugič žledolom, tretjič sneg. Nikoli ni v redu. Eni so že marca vriskali, kako lepo, da je tako krasno in toplo vreme, a nihče ni ob tem veselju mislil na to, da je bila zima preveč suha in da je zemljo, vso razpokano, pestila žeja. Pregovorno deževen april je bil bolj podoben na pol poletnemu juniju. In ne, to res ni bilo v redu. 

Toliko kot mi naredimo nenaravnega proti naravi, najsi bo to uporaba pesticidov ali katero koli drugo onesnaževanje, je v bistvu še čudno, da se nam ne dogajajo dosti hujše stvari. Poljedelci jamrajo, ker jim je sneg uničil komaj posejan pridelek, sadjarji, ker jim je uničilo skoraj vso sadno drevje, vrtičkarji bodo morali znova saditi solato in ostale vrtnine. Ko pa vsi ti veselo škropijo naokrog z raznimi pesticidi, da bi jim polja in sadovnjaki bolj bogato obrodili, je pa vse v redu. Že res, da je bil kdaj v preteklosti aprila sneg, vendar je bilo to normalno, ker je bil to še vedno tisti ta deževen hladen mesec, ko narava še ni ozelenela. Sedaj pa včasih že sredi januarja marsikaj požene cvet. 

Če ne drugje, se v naravi najlepše in najbolj jasno vidi vsa beda človeštva. Težko je ne-biti dvoličen. Čeprav se nam živali smilijo, bomo ob prvih spomladanskih sončnih žarkih komaj čakali, da vržemo na žar tako rekoč pol svinje. Čeprav se nam smilijo otroci v tretjih državah, ki nam šivajo oblačila in izdelujejo obutev, bomo vseeno šli v trgovino po nove alstarke. Če so pa kul. Čeprav imamo dovolj kvalitetno pitno vodo iz pipe, bomo še vedno šli v trgovino po tisto iz plastenke. Ja, tako bedni smo. In to, da se tega zavedamo, naših dejanj ne opravičuje. 

Koliko smo prisiljeni v naše bedno delovanje, ker smo v grozljivo potrošniški družbi hočeš-nočeš na koncu vsi ''samo'' potrošniki, ne vem. Verjetno kar precej, saj je na koncu koncev celoten sistem naravnan tako, da nas sili, čeravno pretkano in prikrito, da se obnašamo izkoriščevalsko in pridobitniško. Narava in smrt sta edini, ki se ne pustita zajebavati. In obe vzdržujeta ravnovesje. Obe nas vedno znova opominjata, da ne bomo mogli ničesar vzeti s seboj. Nobenega od petdesetih parov čevljev, nobene nakupovalne vrečke, pametnega telefona, in na žalost tudi čokolade ne. 

Mogoče pa vse to ni res. Mogoče pa je v sami naravi našega planeta, da se ozračje spreminja in ustvarja vedno bolj nevzdržne vremenske razmere. Mogoče bi se ledeniki stopili tudi brez našega posredovanja, kdo ve. Mogoče nam vsi lažejo, ker je pravzaprav tudi v borbi proti onesnaževanju -denar. In če lahko danes ustvarjajo umeten dež, iz kemikalij, kakopak, je možno čisto vse. Teorije zarot danes več ne obstajajo, ker so dejansko resnične. Je bil letošnji aprilski sneg naključje ali si v ozadju španski proizvajalci zelenjave in sadja manejo roke, ker bomo morali kupovati njihov pridelek? :)

Obremenjevati se z naravo in vremenom, je tratenje časa. Najsi smo že toliko stvari, živih in neživih, obrnili sebi v prid, smo proti našemu planetu nemočni. In mislim, da nas ta občutek nemoči najbolj muči. ''Če pa danes lahko že vse! Skoraj za vse že obstaja aplikacija!'' :)

Nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. In temu se reče rdeči polž. :)

 

 

 

foto: its respectful author/owner

 

 

Utrinki I.

Ko dobita srp in kladivo čisto nov pomen.

 Prednost življenja na podeželju je tudi ta, da lahko vidiš, kako na primer na Pohorju že dežuje in potem spremljaš, kako deževni oblaki počasi pljujejo proti tebi. Pa tudi ta, da lahko greš na vrt in ga prekoplješ po dolgem in počez, saj ga je potrebno pripraviti na sejanje in sajenje, navsezadnje pa lahko služi tudi za sproščanje negativizmov, ki ti včasih zrastejo prek glave. Sicer pa vsi vemo, da delo osvobaja, tako ali drugače. :)

Ne le, da je po opravljenem delu večji apetit in v telesu bolj zdrav duh, nadvse enkraten je namreč občutek, da so stvari narejene, da si se ob tem celo malce spotil in dobil kakšen žulj. Pogled na sveže pokošeno trato, na pospravljena drva, obrezana drevesa, bujno rastočo zelenjavo in cvetje je neprekosljiv. Premaga celo tisti jezen občutek iz sobote zjutraj, ko bi še vsak rad malo spal, pa sosedje že ob sedmih zjutraj tekmujejo kdo bo prej pokosil ali opravil delo še pred kosilom in tako te več ne pustijo spati zvoki kosilnice, motorne žage, cirkualarke, nitkarice, traktorja in seveda psa, ki s svojim lajanjem pospremi vsakogar, ki ga pot z omenjenimi stroji popelje mimo njegove, da, njegove ograje.

Pomlad se mu paše.

''Samo, da je šiht.'' Ali zakaj imam rada Svetlano Makarovič.

Zaradi njenih pravljic, zaradi katerih sem se naučila brati pisane črke, pa tudi zato, ker pove ne samo to kar misli sama, ampak, ker pove to, kar si mnogi drugi ne upajo. 

Ker ostali, ostali bi se samo pogovarjali. Dialog in kompromis sta sicer lepi besedi, a vse preveč mlačni, da bi kaj pametnega rodili, ustvarili, spremenili.

Lepa beseda lepo mesto najde se tudi lepo sliši, a kaj ko eni ne marajo za to, ker pač sedijo na ušesih. 

Kot sem že nekoč rekla: dokler bodo vrste pred nakupovalnimi centri daljše od tistih na Rdečem križu, do takrat, se bomo pogovarjali. Do takrat bomo tiho. Do takrat bomo gledali v tla in si mislili svoje. Do takrat. Čeprav se bojim, da tudi še naprej. 

Do takrat pa bomo imeli na tisoče brezposelnih, lačnih, poteptanih, žalostnih ljudi.

Razprodali so nam celo državo, od vode do podjetij. Gospodarstva, razen nekaj družinskih in privat podjetij ter hipsterskih start-upov, ni več. Podjetja, ki so bila nekoč naš ponos so dobesedno ukradli, ker so pač kradli. Drugače ali lepše temu ne moremo reči.

Politiki pa mencajo in zbirajo politične točke. V njihovi moči je, da delajo spremembe. Verjetno jim je vseeno, ker so tako ali tako polni denarja in jim tudi v za nas težkih časih, ne bo hudega. 

V njihovi moči je, da spreminjajo zakone, ki so v škodo malim ljudem. Ko gre firma v stečaj, je treba vendar najprej poplačati banke ali po domače luknje brez dna; kdo takrat pomisli na delavce, ne vem. Ko jim delodajalec mesece ne daje plače ali plačuje prispevkov, še vedno hodijo delat. ''Samo, da je šiht''. Za božjo voljo, zakaj, če na koncu ostanejo brez vsega. 

Zakaj se takšnim delodajalcem, takšnim goljufom, dovoli, da odpirajo nove in nove firme, da se prikomolčajo na prestole, navsezadnje tudi v politiko? Zakaj takšni goljufi nikoli ne odgovarjajo? Če bi delavci takšnega goljufivega delodajalca zgrabili za kravato in ga vrgli v smetnjak, ker si kaj drugega ne zasluži, bi vsi po vrsti sedli na zatožno klop, ker to se vendar ne dela; bodimo kulturni, pogovarjajmo se, usedimo se za okroglo mizo in povejmo par floskul, obljubimo jim kaj, pa bojo že pozabili. 

In potem so naenkrat vsi bolani. Na smrt bolani, a očitno se jih še smrt otepa, saj še nobenega ubogega revčka ni pobralo. Glavno, da delajo grimase kako jih vse boli. No, te grimase bi komot delali tudi v zaporu, katerega se z vsemi štirimi branijo, a to seveda ne bi bilo etično, moralno ali v skladu s človekovimi pravicami in zdravniškim spričevalom.

Kje pa so etika, morala in človekove pravice, ko gre za delavce? Zanje to ne obstaja, naj se znajdejo kot vejo in znajo. 

Se sploh lahko čudimo odnosu ljudi do aktualnih tem? Kakšen odnos pa naj ima nekdo, ki je poteptan, razočaran, besen? Na žalost išče krivce drugje kot bi jih moral. 

In potem se pogovarjamo o tem kaj je sovražni govor. To, da nekomu rečeš, da je zahojen? Da je slovencelj? Do sovražnega govora Slovenci še prišli nismo. Škoda, mogoče bi pa pomagalo.

Zato Svetlana, hvala ker si, ker potrebujemo ljudi, ki z eno besedo povedo več, kot so nekateri zmožni povedati celo življenje.

Niti nismo toliko omejeni z žico, kot smo v lastnih glavah.

Leta 2004 so bili proti materinskemu domu, nekaj let zatem so bili proti komuni za odvajanje od mamil, par let nazaj so bili proti romski gostilni, danes pa so proti beguncem, tudi proti beguncem-otrokom. Dame in gospodje, dobrodošli v deželi slovenceljnev.

Ko so dijake iz dijaškega doma v Kranju spraševali zakaj so proti nastanitvi otrok v ''njihovem'' dijaškem domu, se je vsak njihov stavek začel z: ''Ne vem, ...'' Seveda ne vedo, ker vedo samo tisto, kar jim trobijo starši in učitelji. Človek ima vsaj upanje, da če starši pogrnejo pri vzgoji, da bodo lahko otroci vsaj nekaj tega nadoknadili v šoli, pod okriljem razgledanih in svetovljanskih učiteljev, a izkazalo se je, da so nekateri med njimi ravno tako zaplankani. (Menda je danes sovražni govor, če nekomu rečeš, da je zaplankan.)

In potem imamo na drugi strani cveta inteligence naše prosvete (op.a. sskj: prosvéta -e ž (ẹ̑) 1. poučitev, izobrazba koga, da bi mislil, delal brez predsodkov, razumno) vse ostale državljane. Politike in nas, navadne smrtnike. Eni smo za in drugi so proti. Le od kod mi je to že znano?!

Ampak med politiki žal nimamo posebej kompetentih oseb z integriteto in vestjo. Pahor še ni prišel k sebi od svojega grillanja, Cmerar nima jajc, da bi udaril po mizi, Primc in apostoli so v svojem življenju očitno že vse dosegli in se nočejo več izpostavljat, Janša&Co. bi pa migrante vključno z otroki verjetno najraje kar v plinsko celico zaprli.

Imamo ljudi, ki nasprotujejo beguncem, ker jih bodo ropali, posiljevali, tepli, ker bodo srali in scali po njihovih brezhibnih angleških traticah in ubijali njihove kužke, ker muslimani menda ne marajo psov. In naš edini pravi še živeči führer se sladko smeji. Hlapčevski narod je pač nasedel njegovim populizmom, med katerimi ne manjka podtikanj in verjetno celo pravih pravcatih laži. Slovenski narod je vendar v strašni nevarnosti.

Imamo Vlado, ki je v politiko stopila z obljubo o integriteti, ki se je v praksi povsem sfižila in dobili smo le mevžastega predsednika Vlade, ki bolj momlja kot govori, pa še tisto kar pove je bolj kot ne en sam ne-vem. Porkamadona, a boste že enkrat udarili po mizi in nehali mencat?! Koga se bojite? Volivcev? Brez skrbi, na naslednjih volivah ne boste zmagali.

Ste vedeli, da imamo v Sloveniji predsednika? Čisto zares. To ni prvoaprilska šala.

Zagotovo ste ga že kdaj videli, čeprav se zelo rad pomeša med navadno rajo in opravlja sto in en poklic. Ste na Valentinovo gledali oddajo Na žaru, o kateri se je tako pompozno govorilo in na katero so vsi komaj čakali? Točno, tam je bil naš predsednik osrednji gost. Vrgli so ga na žar, se na njegov račun malce pošalili in na koncu prijateljsko razšli. To je naš predsednik. Njegova vloga v državi je bolj ali manj simbolna. Po Ustavi mora predsednik:

• razpisovati volitve v državni zbor;

• razglašati zakone;

• imenovati državne funkcionarje, kadar je to določeno z zakonom;

• postavljati in odpoklicati veleposlanike in poslanike republike ter sprejemati poverilna pisma tujih diplomatskih predstavnikov;

• izdajati listine o ratifikaciji;

• odločati o pomilostitvah;

• podeljevati odlikovanja in častne naslove;

• opravljati druge zadeve, določene z ustavo. (http://www.dvk-rs.si/index.php/si/volitve/predsednika-rs)

 

Da moramo vedno čakati celo večnost, da kot oseba, ki predstavlja državo, reče kakšno na račun aktualnih, perečih in zelo pomembnih zadev, je verjetno kriv Državni zbor, saj lahko predsednik samo na njegovo pobudo izreče mnenje na določeno temo. Kljub vsemu se mi zdi, da ob trenutnem dogajanju pri nas ne bi potreboval žegna s strani DZ-ja in bi lahko sam od sebe podal kakšno izjavo, npr. o zavajanju javnosti o tem koliko nas stane migrant/dan, o ksenofobiji, o rabi nacističnih simbolov na zborovanjih proti migrantom. Lahko bi, in nekaj tudi je izdavil, ampak to je bil le pljunek v morje.

Seveda ne morem mimo tistih, ki jim gre za otroke. Sedaj jim je očitno muca jezik popapala, pa so kar tiho. Primc in njegovi apostoli, vključno s Cerkvijo, so naenkrat ... pšššššt. Bodo pri nedeljski maši rekli kakšno o otrocih, ki so prišli čisto sami v Evropo? Bodo potrkali na srca vernikov vsaj za te otroke, če že za ostale migrante, begunce, tujce ali kakor koli se jim sploh še sme reči, ne bodo?

Ljubi moji Slovenci, saj vem, da niste čisto sami krivi in da bi bili v primeru boljšega ekonomskega stanja, ko bi bili tudi bolj zadovoljni in bogatejši, migrantom bolj naklonjeni, tako kot ste bili tajkunom in ostalim, ki so si leta v žepe tlačili tudi davkoplačevalski denar, pa ste bili tiho, ker kot je nekoč rekel Klemenčič, ki ga izredno spoštujem: ''Dokler so bili hladilniki polni, ljudi ni pretirano motilo, da se krade'' (ni čisto točen citat), vendar me žalosti to, da smo postali navadne egoistične pičke. Pozabili smo na koncentracijska taborišča, na milijone ubitih ljudi, na etnično čiščenje v praktično vsaki vojni, ker če nisi po standardih, te ne rabimo. In bojim se, da če bo šlo tako naprej, nekoč tudi tebe, ki to bereš, ne bodo potrebovali.

Vaše domoljubje je zgrešeno. In zelo me razjezi, ko je kdo od tistih, ki delajo v Avstriji in protestirajo proti slovenski Vladi zaradi dvojnega obdavčevanja, proti migrantom, predvsem ekonomskim. Si zamislite, da vam Avstrijci rečejo: Slovenci raus?! Vsak človek si zasluži boljše življenje, ne samo Evropejec, ker je bel in ''normalen'' in se menda obnaša primerno.

In kakšni teroristi neki, mene je bolj strah Poldeta z Zetorjem Forterro s turbodizelskim motorjem in klimo.

Bojim se, da se bomo v prihodnje pozdravljali ''Sieg Heil'' in če nam ne bo ime Janez Novak, mislim, da bomo lahko kar spakirali.

Toda, ali smo pripravljeni na to, da bomo mogoče morali nekoč mi oditi in zapustiti dom? Ali vemo, kako bomo sprejeti? Nam bodo sploh hoteli pomagati, ko bomo iz vrečk za smeti, kamor bomo spravili najnujnejše, vlekli svoje pametne telefone in ker bomo prazno plastenko vode odvrgli na tla, ker v bližini ne bo smetnjakov? Ali nas bodo hoteli v svoji sredi, ko se bomo težko učili njihovega jezika in ne bomo oblečeni po njihovi modi?

Ali smo pripravljeni, da smo lahko že jutri to mi? Še ne tako dolgo nazaj se nam je to skoraj zgodilo.

foto: Bobo/Žiga Živulović jr.; Jan Novak