Zaradi njenih pravljic, zaradi katerih sem se naučila brati pisane
črke, pa tudi zato, ker pove ne samo to kar misli sama, ampak, ker pove
to, kar si mnogi drugi ne upajo.
Ker ostali, ostali bi se samo
pogovarjali. Dialog in kompromis sta sicer lepi besedi, a vse preveč
mlačni, da bi kaj pametnega rodili, ustvarili, spremenili.
Lepa beseda lepo mesto najde se tudi lepo sliši, a kaj ko eni ne marajo za to, ker pač sedijo na ušesih.
Kot sem že nekoč rekla: dokler bodo vrste pred nakupovalnimi centri
daljše od tistih na Rdečem križu, do takrat, se bomo pogovarjali. Do
takrat bomo tiho. Do takrat bomo gledali v tla in si mislili svoje. Do
takrat. Čeprav se bojim, da tudi še naprej.
Do takrat pa bomo imeli na tisoče brezposelnih, lačnih, poteptanih, žalostnih ljudi.
Razprodali so nam celo državo, od vode do podjetij. Gospodarstva, razen nekaj družinskih in privat podjetij ter hipsterskih start-upov, ni več. Podjetja, ki so bila nekoč naš ponos so dobesedno ukradli, ker so pač kradli. Drugače ali lepše temu ne moremo reči.
Politiki pa
mencajo in zbirajo politične točke. V njihovi moči je, da delajo
spremembe. Verjetno jim je vseeno, ker so tako ali tako polni denarja in
jim tudi v za nas težkih časih, ne bo hudega.
V njihovi moči
je, da spreminjajo zakone, ki so v škodo malim ljudem. Ko gre firma v
stečaj, je treba vendar najprej poplačati banke ali po domače luknje
brez dna; kdo takrat pomisli na delavce, ne vem. Ko jim delodajalec
mesece ne daje plače ali plačuje prispevkov, še vedno hodijo delat.
''Samo, da je šiht''. Za božjo voljo, zakaj, če na koncu ostanejo brez
vsega.
Zakaj se takšnim delodajalcem, takšnim goljufom, dovoli,
da odpirajo nove in nove firme, da se prikomolčajo na prestole,
navsezadnje tudi v politiko? Zakaj takšni goljufi nikoli ne odgovarjajo?
Če bi delavci takšnega goljufivega delodajalca zgrabili za kravato in
ga vrgli v smetnjak, ker si kaj drugega ne zasluži, bi vsi po vrsti
sedli na zatožno klop, ker to se vendar ne dela; bodimo kulturni,
pogovarjajmo se, usedimo se za okroglo mizo in povejmo par floskul,
obljubimo jim kaj, pa bojo že pozabili.
In potem so naenkrat vsi
bolani. Na smrt bolani, a očitno se jih še smrt otepa, saj še nobenega
ubogega revčka ni pobralo. Glavno, da delajo grimase kako jih vse boli.
No, te grimase bi komot delali tudi v zaporu, katerega se z vsemi
štirimi branijo, a to seveda ne bi bilo etično, moralno ali v skladu s
človekovimi pravicami in zdravniškim spričevalom.
Kje pa so etika, morala in človekove pravice, ko gre za delavce? Zanje to ne obstaja, naj se znajdejo kot vejo in znajo.
Se sploh lahko čudimo odnosu ljudi do aktualnih tem? Kakšen odnos pa
naj ima nekdo, ki je poteptan, razočaran, besen? Na žalost išče krivce
drugje kot bi jih moral.
In potem se pogovarjamo o tem kaj je
sovražni govor. To, da nekomu rečeš, da je zahojen? Da je slovencelj? Do
sovražnega govora Slovenci še prišli nismo. Škoda, mogoče bi pa
pomagalo.
Zato Svetlana, hvala ker si, ker potrebujemo ljudi, ki z eno besedo povedo več, kot so nekateri zmožni povedati celo življenje.
