Enkrat so poplave, potem suša, drugič žledolom, tretjič sneg. Nikoli
ni v redu. Eni so že marca vriskali, kako lepo, da je tako krasno in
toplo vreme, a nihče ni ob tem veselju mislil na to, da je bila zima
preveč suha in da je zemljo, vso razpokano, pestila žeja. Pregovorno
deževen april je bil bolj podoben na pol poletnemu juniju. In ne, to res
ni bilo v redu.
Toliko kot mi naredimo nenaravnega proti
naravi, najsi bo to uporaba pesticidov ali katero koli drugo
onesnaževanje, je v bistvu še čudno, da se nam ne dogajajo dosti hujše
stvari. Poljedelci jamrajo, ker jim je sneg uničil komaj posejan
pridelek, sadjarji, ker jim je uničilo skoraj vso sadno drevje,
vrtičkarji bodo morali znova saditi solato in ostale vrtnine. Ko pa vsi
ti veselo škropijo naokrog z raznimi pesticidi, da bi jim polja in
sadovnjaki bolj bogato obrodili, je pa vse v redu. Že res, da je bil
kdaj v preteklosti aprila sneg, vendar je bilo to normalno, ker je bil
to še vedno tisti ta deževen hladen mesec, ko narava še ni ozelenela.
Sedaj pa včasih že sredi januarja marsikaj požene cvet.
Če ne
drugje, se v naravi najlepše in najbolj jasno vidi vsa beda človeštva.
Težko je ne-biti dvoličen. Čeprav se nam živali smilijo, bomo ob prvih
spomladanskih sončnih žarkih komaj čakali, da vržemo na žar tako rekoč
pol svinje. Čeprav se nam smilijo otroci v tretjih državah, ki nam
šivajo oblačila in izdelujejo obutev, bomo vseeno šli v trgovino po nove
alstarke. Če so pa kul. Čeprav imamo dovolj kvalitetno pitno vodo iz
pipe, bomo še vedno šli v trgovino po tisto iz plastenke. Ja, tako bedni
smo. In to, da se tega zavedamo, naših dejanj ne opravičuje.
Koliko smo prisiljeni v naše bedno delovanje, ker smo v grozljivo
potrošniški družbi hočeš-nočeš na koncu vsi ''samo'' potrošniki, ne vem.
Verjetno kar precej, saj je na koncu koncev celoten sistem naravnan
tako, da nas sili, čeravno pretkano in prikrito, da se obnašamo
izkoriščevalsko in pridobitniško. Narava in smrt sta edini, ki se ne
pustita zajebavati. In obe vzdržujeta ravnovesje. Obe nas vedno znova
opominjata, da ne bomo mogli ničesar vzeti s seboj. Nobenega od
petdesetih parov čevljev, nobene nakupovalne vrečke, pametnega telefona,
in na žalost tudi čokolade ne.
Mogoče pa vse to ni res. Mogoče
pa je v sami naravi našega planeta, da se ozračje spreminja in ustvarja
vedno bolj nevzdržne vremenske razmere. Mogoče bi se ledeniki stopili
tudi brez našega posredovanja, kdo ve. Mogoče nam vsi lažejo, ker je
pravzaprav tudi v borbi proti onesnaževanju -denar. In če lahko danes
ustvarjajo umeten dež, iz kemikalij, kakopak, je možno čisto vse.
Teorije zarot danes več ne obstajajo, ker so dejansko resnične. Je bil
letošnji aprilski sneg naključje ali si v ozadju španski proizvajalci
zelenjave in sadja manejo roke, ker bomo morali kupovati njihov
pridelek? :)
Obremenjevati se z naravo in vremenom, je tratenje časa. Najsi smo že
toliko stvari, živih in neživih, obrnili sebi v prid, smo proti našemu
planetu nemočni. In mislim, da nas ta občutek nemoči najbolj muči. ''Če
pa danes lahko že vse! Skoraj za vse že obstaja aplikacija!'' :)
Nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. In temu se reče rdeči polž. :)
 |
| foto: its respectful author/owner |
