DNEVNIŠKI ZAPIS
23.03.2020
En teden je mimo. Menda bomo doma
še vsaj do velikonočnega ponedeljka.
Prejšnji ponedeljek smo v službi pred
zaprtjem še zadnjič počistili. In staknila sem hudo alergijo na kombinacijo
čistil. Desna dlan mi je otekla, peklo je, kot da imam opekline, celo noč nisem
spala. Zjutraj je bilo že bolje, a prsti so bili tako razpokani in debeli, da
jih nisem mogla stistniti v pest. Po
dveh dnevih mazanja z bepanthenom se je stanje le izboljšalo. Kako dober
izgovor bi bila alergija na čistila, ampak ker ful rada čistim, del obsesivno
kompulziven motnje pač, to zame ni izgovor. In kako fajn bi bilo, če bi bila
hiša prej nepospravljena, zanemarjena in ne-vem-kaj še vse, da bi imela dovolj
dela v teh za nekatere težkih časih. Pa ni.
Zato sem pač morala iti ven, na
vrt, kjer sem že posejala solato, nekaj rož, posadila česen, presadila jagode
in se jih en kup tudi znebila, saj so se preveč razrasle. In kamilica se je
zasejala čez celo gredo. Čeprav je to pomenilo muke za moj lumbago, sem jo
uspela odstraniti.
Vmes, ko še ni bilo tako zelo
strogo, sem obiskala mamo, pri kateri brez dobrega kosila seveda ni šlo. S fantom
sva posadila živo mejo iz lovorikovca in šla na deset kilometrski sprehod. Če le
ne bi pihal mrzel severni veter... Kar dobro me je prepihalo.
Uspelo mi je prebrati celo eno
knjigo. Šokantno, resnično, žalostno, a s srečnim koncem: Imela sem 12 let, vzela
kolo in se odpeljala v šolo. To je njen naslov.
Enkrat sem šla tudi po nakup hrane.
Vsaj to se zame ni spremenilo. Že prej sem raje delala večje nakupe, a zato manjkrat, ker ne
maram gužve v trgovini ali na cesti in mi je to precej stresno. Zdaj je iti po
nakupih pravi užitek. Ponekod spuščajo v trgovino samo po par ljudi, ponekod ti
pa celo roke našpricajo z razkužilom. Lepo poskrbijo za kupce. Ampak da bi se
le kupci obnašali bolj odgovorno: pokupili so ves toaletni papir.
Želim si, da se jim zaštofa wc.
Moj pregovor pravi:
''Če so ljudje preživeli vojne, koncentracijska taborišča, bomo pa še to.''
(razen, če smo res taki pussy-i)
