DNEVNIŠKI ZAPIS
24.03.2020
Ceste so prazne, mesta in kraji
samevajo. Ptice pa čebljajo naprej in se delajo kot da nič ni. In prav zares je
en velik nič. Ena velika samota, mir in tišina.
Potem, ko sem že toliko postorila,
saj je pomlad, poleg jeseni, čas, ko se največ dogaja in dela, je čas za bolj
resne stvari. In, malo za popestritev, teorije zarot.
In kaj je bolj resno od dejstev
in številk, koliko ljudi v enakem obdobju kot nas napada virus, umre od lakote,
pa od malarije in drugih na Zahodu ozdravljivih bolezni, kar pa tretjemu svetu
prav nič ne pomaga. O teh ljudeh ne govori nihče. Samo številke so, statistika,
naša slaba vest, ali pa še to ne. Kdo govori o mrtvih v vojnah, o ljudeh, ki
želijo pobegniti iz sistemov, kjer jim grozi smrt? Samo takrat, ko pridejo ti
ljudje trkat na naše meje, takrat jih slišimo in vidimo.
 |
| pixabay |
In takrat se obnašamo
kot da so virus, ki ga je treba izolirati in se ga znebiti. In se sploh ne
zavedamo da, citiram: ''korono je k nam prinesel slovenski višji razred in
njegovo jebeno smučanje'' (Dijana Matković).
Ko je bila leta 2008 svetovna
gospodarska kriza, se je nekako niti nisem zavedala. Lepo se je skrivala za
kavicami, kozarci vina in a al carte meniji. V mestu so stvari lepo
zakamuflirane. Zavite v celofan. Takrat sem že kakšno leto dni imela v žepu
diplomo, delala sem kot natakarica in v bistvu mi je šlo zelo dobro. Že pred
nekaj leti so govorili, da se evropske države pripravljajo na gospodarsko
krizo, ki pa je kar ni in ni bilo. So jo ''morali'' umetno ustvariti? Ali pa nas
pripravljajo na kaj večjega? Je vse samo premiera? Mogoče je samo socialni
eksperiment, da vidijo, kje smo kot družba. Mogoče nas je samo preveč.
Nič ni
gotovo, razen tega, da planet Zemlja nima nič s tem.
Nismo tako pomembni, nismo
tako važni in vsemogočni. Samo kapljica v vesolju smo. Zemlji je vseeno, pa
četudi vsi crknemo. Ni ona tu zaradi nas, mi smo zaradi nje. Zato si ne
misliti, da je v ozadju nek njen načrt, da se nam maščuje za vso onesnaževanje,
sekanje gozdov, izumiranje živali. Narava samo gre svojo pot, čeprav se nam zdi
kruta. Pa saj je kruta, samo v naravi tako pač je. Ona se ne sprašuje in
modruje, to počnemo mi in potem prihajamo do čudnih zaključkov o maščevanju in
čistki, ali o obstoju boga.
Zahodni človek se mi res smili. Nekoč
je še bil sposoben preživeti vojne, koncentracijska taborišča, trpljenje, ki si
ga v tem delu sveta sploh ne moremo več zamišljati, danes pa je tako zavit v
vato, da mu ni več pomoči. Joj, koliko ljudi bo umrlo, koliko ljudi bo ostalo brez služb, si bo gospodarstvo
sploh opomoglo?
Ne zavedamo se več svoje
majhnosti in nepomembnosti. Če bi se, bi bili skromnejši, ljubeznivejši,
strpnejši.
Človeški.
 |
| little prince |
Zavedali bi se, da se rodimo brez vsega in tako tudi umremo.
In potem nam ne bi preostalo drugega kot biti dobri ljudje.
