Na odvajanju 2.

Kako naj se človek odvadi čokolade ob tem?

Presneti rojstni dnevi in ostali prazniki.

Zdržala sem slabih 14 dni.

 Potem pa sem šla kupovat darila za najbližje, ker je eden največjih potrošniških praznikov tik za vogalom

in med darili je bilo tudi nekaj čokoladnih pregreh.

In kaj sem naredila? Pojedla sem jih. Darila sem pojedla.

Očitno boste morali še naprej pred mano skrivati vse kar diši po ČOKOLADI !

Pa tiramisuju se tudi ne morem upreti, pa... Sladkarije so zame pač kot bobipalčke - 

ko jih začneš jesti, ne moreš nehati.

''Kar te ne ubije...''

Na odvajanju.

Ko sem se pred petimi dnevi odločila, da neham jesti čokolado, se sploh nisem zavedala v kaj se spuščam. Seveda sem že takoj naslednji dan začela smrkati, kajti prehlad je očitno prva posledica odvajanja. Potem, ko na teden poješ tudi več kot dve tristo gramski čokoladi, drugače pač ne more biti.

Prepričana sem bila, da bom po vsej verjetnosti kar umrla, ker jaz + čokolada = forever. Toda ne! Zgodilo se je nasprotno. Sladkam si samo še kavo, za vse ostalo poskrbi suho sadje. Še sedaj ne morem verjeti kako dober in seveda zdrav nadomestek so lahko suhe marelice, brusnice in dateljni. Moje prehrambene navade so itak čudne. Ker imam srečo, da lahko jem kar želim in koliko želim, si s hrano nikoli nisem belila glave. Če moj želodec zdrži, je okej, če ne, pa se naj kar s prebavo pomeni. 

Sladkor ti resda da energijo, ampak je učinek, tako kot pri kofeinu, v bistvu zelo kratek. Pri čokoladi imaš tako ali tako občutek, kot da si na heroinu in si zmeraj rečeš: eno vrstico pa še bom, in čez 10 minut spet, in ... potem je ura deset zvečer, ko rečeš fantu: ''Dva koščka čokolade sta ostala, a boš enega?'' 

Ta energija je totalni fake. To seveda vidim šele zdaj, pa ni minil niti cel teden. Lakše se diše, bi lahko rekla. Jaz sem se sicer za ta korak odločila zaradi problematične kože, ker da imaš pri mojih skoraj štiridesetih letih tako kožo, potem pa že res skoraj ne more biti krivo drugo kot nezdravo prehranjevanje in v tem sem absolutna zmagovalka.

Seveda se ne bom šla popolnega asketstva, kar se tiče sladkega, tako da, če sedaj pridem h komu na obisk, ne rabite pred mano skrivati tort in ostalih sladic, z veseljem bom pojedla kakšen kos, pardon, en kos. 

foto: chocolate

Tihožitja na Roadtripu z Bullijem.

Morda november res ni pravi mesec za roadtrip z bullijem brez webasto grelca, a pravih avanturistov to seveda ne odvrne od pustolovščin. Šalo na stran. To z avanturisti in pustolovščinami je čista izmišljotina. Ne poznam namreč bolj zmrzljive, v coni ugodja zadovoljne, pred strmim bregom boječe se osebe kot sem jaz.

A ker se podarjenemu konju ne gleda v zobe in je bil celoten roadtrip mišljen kot rojstnodnevno darilo (še dobro, da do izvedbe ni prišlo decembra), sem se toplo oblekla, vzela zraven še kovter in adidaske ter se prepustila poti v neznano. Pa še strmo ne bo, mi je bilo rečeno. To je bilo vse, kar sem morala slišati.

Mozirje. V njihovem Gaju sem že bila; mislim, da v OŠ, ko smo bili na izletu. Kraj kot kraj, toda v prekrasnem jesenskem soncu, je pač vse dosti lepše. Cerkev sv. Jurija se ponaša s čudovito sončno uro:

In seveda - tihožitjem (Piksna piva na klopi. Avtor neznan.)

Ljubno ob Savinji. Savinja je krasna reka. V njej sta dva Francoza muharila ter delala selfije z ujetimi postrvmi, preden sta jih spustila nazaj v vodo.

Na sosednjem bregu se bohotita dve smučarski skakalnici, kjer potekajo ženske tekme.

In seveda - tihožitje. Stol ob leseni hiši. Avtor neznan.

 

Logarska dolina. Pred petnajstimi leti se mi je pot do slapa Rinke zdela mnogo bolj strma kot tokrat. Izkušnje in kilometrina, bi se temu lahko reklo.

''Če si prišla do sem, boš pa do vrha tudi.'' Temu bi se lahko reklo pozitivna psihološka finta, kako spraviti Suzano dlje od začrtane poti, tudi čez migajočo brv, če je treba. 

Seveda sem vedela, da me bo po spustu čakalo okrepčilo. Na s soncem obsijani terasi gostišča je juhica odlično teknila, ravno tako pečena kura in riž. Od tam je pot vodila do slapovja Palenk,

ki je meni osebno bolj všeč kot Rinka, pa še pri dostopu se čisto nič ne namatraš. Pot do tja vodi mimo fensi hotela, kjer so si ljudje sredi bazena kurili ogenj in se sprehajali okoli njega v kopalnih plaščih. 

Res super prizor, še posebej, ko pomisliš, da boš spal v oldiju goldiju, oblečen v termo perilo, zavit v spalno vrečo, pokrit s kovtrom in upal, da te ponoči ne bo tiščalo lulat.

Jutranji pogled skozi okno na s soncem obsijan vrh neke gore bi skoraj odtehtal tisto -1 stopinjo, ki je bila zjutraj v avtodomu in umivanje zob v ledeno mrzli vodi. No, saj je. Priznam.

In kavica, ki si jo lahko zjutraj skuhaš kar v udobju malo večjega avtomobila, ki mu je ponoči celo rahlo zamrznilo vetrobransko steklo. Kavice seveda ni bilo, ker je Suzana sedela na ušesih in jo je pozabila vzeti zraven. Še dobro, da je bila na 1. november odprta Okrepčevalnica Zadružnik v Solčavi. To so pravi borci!

Motor VW-ja  je ponovno zahrumel in pot se je nadaljevala v Velenje. Velenjsko jezero je prav luštno, a cel čas gledaš šoštanjsko termoelektrarno. To me je spomnilo na film Guest House Paradiso (Hotel pri nuklearki). Ste vedeli, da so v Velenju mamuti? Naštela sem dva.

Vse poti pa tako ali tako vodijo na Koroško, kjer sta doma besedi grta in douta, ki sta prišlekom iz nekega čudnega razloga zelo zanimivi, čeprav pomenita zgolj gor in dol. Na mejnem prehodu Vič je še skoraj frišna restavracija s krasnim ambientom in sončno teraso z razgledom. Da o odlični hrani in dobrem vinu sploh ne izgubljam besed.

Moj prvi roadtrip je bil to, ljudje. Človek bi pomislil, da če že nisem zmrznila, da se mi bo zadeva totalno zamerila in ne bo ne konca ne kraja s pritoževanjem, kako polovico noči nisem mogla spati, ker me je bolel križ in kolikokrat sem z glavo butnila v strop, ker tega, da sem pozabila kavo, si ne bom nikoli odpustila. :)

Ampak ne. Bilo je super.
Mogoče je bila to celo najbolj spontana stvar, ki sem jo v svojem  življenju naredila. Zagotovo pa ne zadnjič.

Suzana, dobrodošla v 21. stoletju, II. del.

Koliko je ura?

Ker ne nosim ročne ure, da bi lahko nanjo pogledala, je bila moja prisrčna majhna Nokia kot ''ura'' nadvse priročna. Sedaj pa priznam, da mi je nerodno pogledati na telefon.

Nerodno mi je. Kaj če me kdo vidi? Mene, ki sem bila vedno proti. Ker jaz uporabljam telefon samo kot uro, da pošljem sms ali koga pokličem. Zakaj sem se odločila za menjavo mi še sedaj ni jasno.

Ker mi bo tu in tam mogoče le prišel prav. Tako kot mi sedaj moj stari telefon pride prav za budilko.

Ker pač nimam ure. Ne ročne ne stenske. 

:)

foto: Mark Lynch

Suzana, dobrodošla v 21. stoletju, I. del.

Suzin prvi teden s pametnim telefonom je prinesel naslednje spoznanje: 

Pametni telefon je koristen samo dokler je elektrika. Ko se nimaš kam priklopiti, si ga lahko samo nekam vtakeš.

nokia, za mnoge danes retro telefon. že zdaj te pogrešam.

:)

Ptički in čebelice.

Ker je močan veter polomil sončnice, sem morala rešiti, kar se je rešiti dalo.

Glave, v katerih so se že naredila semena, sem nastavila na drevesa pticam,

ostale cvetove pa sem dala v vodo

in sedaj jih obletavajo čebele in drugi žužki.

Slike povedo več od besed:

Moj dopust v slikah.

Letošnji dopust je bil dobesedno bombastičen. 

Živim namreč v točno tistem Vurberku, ki ga je bomba iz II. svetovne vojne s pomočjo medijskega pompa zarisala na zemljevid. Tako sedaj ne bo več znan samo po festivalu narodno-zabavne glasbe. :)

Da ne bo pomote. Vurberk je resda vas, vendar ima grad, v katerem je najbolj hud lokal daleč naokoli - Huda Liza.

Tam dobiš najboljši špricer, čeprav so potem stopnice do stranišča iz kozarca v kozarec bolj strme.

Ker so že itak strme. :) 

 In razgled, ki jemlje sapo. 

Življenje na podeželju je privilegij. Priznam.

foto: specialna enota policije

Drugače pa je prvi del dopusta minil precej mirno. Tako kot se za počitnice spodobi.

Stran od gužve, turistov in hrupa.

V domačem okolju. 

Eni težko verjamejo, da sem najraje doma.  

Dovolj se dogaja, da ni dolgčas.

Nekaj je tudi dela, še posebej, ko pridejo drva, potem se kar lepo spotiš. :)

Drugače pa so prvi del počitnikovanja zaznamovale majhne stvari.

foto: radovedni pogledi

foto: koze

foto: dobro kosilo

Obisk Skulpturenparka:

 Ark made of living trees by Mario Terzic

Watermusic by Eva&Adele

umetniška stvaritev znamenite Yoko Ono je bila na restavriranju, zato je nismo mogli videti

Untitled by Martin Schnur

tak vrt imela bi tudi jaz

zelo blizu pridejo

huda mama raca

Untitled by Michael Kienzer

Se spomnite betonske ladje, ki smo jo lahko še kot osnovnošolci videvali ob cesti nekje med Kamnico in Bresternico? Evo jo:

kot skulpturo jo je v prostor umestil Michael Schuster

Moj drugi obisk te galerije v naravi, kjer imaš objet z lepo pokošenimi grički občutek kot da si na obisku pri Telebajskih, je vzpodbudila tale roza krogla.
Lep trik, ni kaj. :)

Ko že misliš, da je ni, ko že misliš, da je tam pod hribom samo nekaj pokrito z roza cerado, 

se začne naenkrat napihovat. 

Gesture by Werner Reiterer

že spušča

''Notice the small things. The rewards are inversely proportional.''
-Liz Vassey

Notice the small things. The rewards are inversely proportional.
Read more at: https://www.brainyquote.com/quotes/quotes/l/lizvassey564842.html?src=t_small_things

Notice the small things. The rewards are inversely proportional. Liz Vassey
Read more at: https://www.brainyquote.com/quotes/keywords/small_things.html

Notice the small things. The rewards are inversely proportional. Liz Vassey
Read more at: https://www.brainyquote.com/quotes/keywords/small_things.html

Pleši, pleši črni kos.

Kosi so boječi, ta samička pa se kaj dosti ne boji. Sicer je zelo oprezna, vendar je ne prežene kar tako vsak najmanjši zvok.

Zadnjič je bila v grmovju malin od koder jo je pregnal pes. 

Poletela je na bližnjo češnjo in tam čakala tako dolgo, da je pes odcepetal stran.

 Potem je šla nazaj zobat slastne sadeže.

Kosi so namreč vsejedi, zato jim teknejo tako deževniki kot razni sadeži.

Danes bo za večerjo deževnik.

Vir: Kos

Utrinki VIII.

Občudujem ljudi, ki lahko jedo svež korenček.

😁

Skrivni svetovi.

So knjige, vrtovi, hiše, kraji, ljudje in zgodbe, ki za vedno ostanejo nerazvozlane ... skrivnosti.

Točno tako sem si predstavljala ljudi v tej hiši, ki spominja na vilo Čira čara. Z vseh strani je zaraščena z drevesi, grmovjem in rožami. Od ceste jo ločuje visoka živa meja, mislim, da je pušpan.

Še nikoli nisem videla ljudi, ki v njej živijo, le luči pozno ponoči. Danes je gospod obrezoval živo mejo. Podoben je bil Vincentu van Goghu, nosil je prav tak klobuk. Če bi stopila na to skrivnostno dvorišče, bi se zagotovo znašla v nekem drugačnem, pravljičnem času. Morda bi bilo, kot da bi stopila v knjigo Skrivni vrt, ki me je kot otroka začarala in se mi za vedno vtisnila v spomin.

foto: Jeanjmgs

Utrinki VII.

Juhuhu, pomlad je tu in Suzino vrtičkanje se lahko nadaljuje. :)

 

Vrt sem pripravila že marca/aprila, ko je bilo lepše vreme kot sedaj, 

ko je maja bolj kislo vreme kot aprila.

A nič zato, narava že ve kaj dela.

Je pa res, da je vmes mraz uničil fižol, ki je bil sicer pokrit s kopreno.

Je pa to (poleg oreha), edina škoda, ki jo je povzročil.

Že lani mi je soseda dala sadike jagod, ki so povsem brez težav preživele zimo

in letos prvič cvetijo, torej si lahko obetam tudi sadeže.

Prvič bom letos poskusila tudi s papriko.

Da naredim še malo reklame :), te sadike se vedno dobro obnesejo:

S kamilicami pa ni nikoli težav. Razsejejo se po celem vrtu, tako da jih

moram na koncu koncev celo redčiti, da jih ni preveč.

Ampak redkvica, ta je pa zakon. Prva je pokukala na svetlobo,

tako da smo jo lahko že jedli in sem že morala nasejati novo.

Na vrtu, ki ni niti najbolj raven in zgleden kar se tiče videza,

se pa zato v njegovem bistvu skrivajo pravi zakladi.

S kompostom obogatena zemlja nudi dom različnim majhnim in še manjšim živalicam.

Seveda sem odkrila že tri micene rdeče polže,

toda hiško je za seboj pustil malo manj škodljivi polžek.

Grlice.

Vsako leto znova priletita. 

Parček sta, vendar kot da bi bila rahlo sramežljiva, saj mi ju še ni uspelo skupaj ujeti v objektiv.

Turške grlice ne prezimujejo v toplih krajih, toda kam se skrijejo pozimi,

ostaja skrivnost.

na marelici

Bo kar držalo, da se človeka ne bojijo. 

Kar precej blizu jim lahko prideš, jim malo začivkaš in že radovedno

pogledujejo za kaj gre.

Tudi po vrtu rade stikajo:

na vrtu :)

Najlažje jih prepoznamo po črni progi okoli vratu.

(vir: notranjski-park )

Exodus.

Gledala sem dokumentarni film Rojeni v Siriji. Vsem, ki sovražite in ne razumete, ker vam je pač očitno treba narisati, priporočam, da si ga pogledate. Mogoče boste spregledali, mogoče se boste zamislili - torej:

Zamislite si, da morate zaradi vojne zapustiti ne le svojega doma, temveč svojo državo. Zamislite si, da spakirate svoje življenje v nahrbtnik ter se z otroki podate na pot dolgo več tisoč kilometrov, na pot, ki vodi v neznano. Sicer si mislite, da greste v obljubljeno deželo, toda v resnici ne veste kaj boste tam našli, ali če boste do tja sploh prišli. 

Nekaj časa greste peš, potem s čolnom, nakar vas strpajo na vagone kakor so nekoč Jude, le da oni niso mahali, ko je vlak zapuščal postajo. Vi ne, ker vas žene upanje žalostni usodi navkljub. 

Če imate srečo, pristanete v deželi, v katero ste si želeli. Če ne, ostanete v taborišču, v razmerah nevrednih človeka. Več mesecev se ne morete umiti, zdravje je načeto, čevlji žulijo, nimate redne prehrane, vode, zmerjajo vas, celo fizično zlorabljajo.

A vi imate še srečo, kajti ob sebi imate družino. Doma niso zapustile samo družine. Otroci so izgubili starše in potujejo, če imajo srečo, s sorodniki, ki so jim še ostali. Spet drugi so šli upanju naproti misleč, da bodo lahko na koncu združeni s tistimi, ki so še ostali na razvalinah doma. Edini stik z njimi vam omogoča vaš tako zelo sporen pametni telefon. 

Zamislite si, da ste izgubili vse, da morate začeti iz nič. Da je vse, kar ste si nekoč že ustvarili, dobesedno izginilo v oblaku prahu.

Če bi se vsak za nekaj minut postavil v čevlje teh (najmanj) 9 milijonov ljudi, ki se jim je zgodilo ravno to, bi moral razumeti. In prenehati sovražiti ali se bati. 

Tem ljudem ne sežemo niti do kolen. Toliko poguma premorejo, toliko upanja in optimizma, čeprav bodo travme večne in so globoko zarezane v njihovo dušo. Travme, ki so posledica človeškega pohlepa. 

Nekdo je rekel, ''če je denar za vojno, je tudi za begunce''. In denarja je še preveč. Denarja je toliko, da noben človek na svetu ne bi smel biti lačen. Mi pa se na piknikih pogovarjamo o tem, da bi morali ti ljudje oditi od koder so prišli. Še posebej nam gredo v nos ekonomski migranti, ki so že zaradi barve kože drugačni od (belih) Sirijcev, ker oni, oni si pa še manj zaslužijo prestopiti prag naše strpne, enakopravne, svobodne Evrope, ki je vzniknila na temeljih krščanske ljubezni. Kje je ta ljubezen, ne vem. Verjetno se valja nekje pod težo zlata in bogato obloženih miz, nad katerimi kardinali v Vatikanu strastno kadijo svoje cigare. Verjetno so jo dragi avtomobili politikov povozili na poti na zasedanje o miru in nujnosti bodeče žice. Te ljubezni ni več! 

In potem se bojijo, ker jim število vernikov upada in širijo strah pred islamizacijo. Podkupljeni mediji z izmišljenimim novicami strašijo evropske ženske in otroke ter spodbujajo moške k pripravljenosti. Do obisti pokvarjeni ljudje nam govorijo floskule in nas pumpajo s populizmi, da se na koncu še mi obračamo drug proti drugemu s sovraštvom v očeh.

Ker je na svetu toliko slabega, bom do konca zagovarjala dobro in sočutje in dejstvo, da je treba pomagati vsem, ki nimajo takšne sreče v življenju kot jaz, pa četudi gre le za majhno gesto prijaznosti.

Človek obrača, življenje obrne.

Pomirja me pogled na ljudi, ko pomivajo posodo in na tiste, ki pišejo z levo. Občudujem ljudi, ki tečejo, tudi sama sem poskusila, sploh v  teh časih, ko je tek moderen in ti tekači na skoraj vsakem koraku vzbujajo slabo vest ter spoznala, da so zame bolj primerni naslednji športni rekviziti: motika, grablje, lopata in pingpong lopar.

Zavidam tistim, ki znajo slikati, tudi sama sem kupila platno, da nekaj narišem, pa je nastal zmazek, ki ga ne bi mogla prodati niti kot abstrakcijo.

Cca dve šolski uri sem se učila igrati kitaro, Nothing else matters bi naj bila enostavna skladba za začetnika, pa sem kar takoj opustila misel, da bom nekoč ljudi razveseljevala z glasbo. To se je na koncu koncev vendarle zgodilo, saj so pota življenja nepredvidljiva.

Vsi pač nismo za vse, a bodimo iskreni: vsem se pač ne ljubi.

Saj drugače sem vztrajna, ko je treba na primer čakati v vrsti, bodisi v trgovini, na pošti, v lekarni, pri zdravniku. Recimo, da tudi to nekaj šteje. :)

Prepričana sem, da lahko  vsak piše pesmi, sploh take bolj modernega stila in verza, toda prava umetnost, in to zna biti včasih zares težko, je dati svoje srce svetu, drugemu, da te začuti in ga nagovoriš.

Vseeno pa obljubim, da se bom nekoč naučila plesti, to me mika predvsem zaradi smešnih božičnih puloverjev in tudi v noge me rado zebe.

foto: its respectful author/owner