Gledala sem dokumentarni film Rojeni v Siriji. Vsem, ki sovražite in
ne razumete, ker vam je pač očitno treba narisati, priporočam, da si ga
pogledate. Mogoče boste spregledali, mogoče se boste zamislili - torej:
Zamislite si, da morate zaradi vojne zapustiti ne le svojega doma,
temveč svojo državo. Zamislite si, da spakirate svoje življenje v
nahrbtnik ter se z otroki podate na pot dolgo več tisoč kilometrov, na
pot, ki vodi v neznano. Sicer si mislite, da greste v obljubljeno
deželo, toda v resnici ne veste kaj boste tam našli, ali če boste do tja
sploh prišli.
Nekaj časa greste peš, potem s čolnom, nakar vas
strpajo na vagone kakor so nekoč Jude, le da oni niso mahali, ko je vlak
zapuščal postajo. Vi ne, ker vas žene upanje žalostni usodi navkljub.
Če imate srečo, pristanete v deželi, v katero ste si želeli. Če ne,
ostanete v taborišču, v razmerah nevrednih človeka. Več mesecev se ne
morete umiti, zdravje je načeto, čevlji žulijo, nimate redne prehrane,
vode, zmerjajo vas, celo fizično zlorabljajo.
A vi imate še
srečo, kajti ob sebi imate družino. Doma niso zapustile samo družine.
Otroci so izgubili starše in potujejo, če imajo srečo, s sorodniki, ki
so jim še ostali. Spet drugi so šli upanju naproti misleč, da bodo lahko
na koncu združeni s tistimi, ki so še ostali na razvalinah doma. Edini
stik z njimi vam omogoča vaš tako zelo sporen pametni telefon.
Zamislite si, da ste izgubili vse, da morate začeti iz nič. Da je vse,
kar ste si nekoč že ustvarili, dobesedno izginilo v oblaku prahu.
Če bi se vsak za nekaj minut postavil v čevlje teh (najmanj) 9
milijonov ljudi, ki se jim je zgodilo ravno to, bi moral razumeti. In
prenehati sovražiti ali se bati.
Tem ljudem ne sežemo niti do
kolen. Toliko poguma premorejo, toliko upanja in optimizma, čeprav bodo
travme večne in so globoko zarezane v njihovo dušo. Travme, ki so
posledica človeškega pohlepa.
Nekdo je rekel, ''če je denar
za vojno, je tudi za begunce''. In denarja je še preveč. Denarja je
toliko, da noben človek na svetu ne bi smel biti lačen. Mi pa se na
piknikih pogovarjamo o tem, da bi morali ti ljudje oditi od koder so
prišli. Še posebej nam gredo v nos ekonomski migranti, ki so že zaradi
barve kože drugačni od (belih) Sirijcev, ker oni, oni si pa še manj
zaslužijo prestopiti prag naše strpne, enakopravne, svobodne Evrope, ki
je vzniknila na temeljih krščanske ljubezni. Kje je ta ljubezen, ne vem.
Verjetno se valja nekje pod težo zlata in bogato obloženih miz, nad
katerimi kardinali v Vatikanu strastno kadijo svoje cigare. Verjetno so
jo dragi avtomobili politikov povozili na poti na zasedanje o miru in
nujnosti bodeče žice. Te ljubezni ni več!
In potem se bojijo,
ker jim število vernikov upada in širijo strah pred islamizacijo.
Podkupljeni mediji z izmišljenimim novicami strašijo evropske ženske in
otroke ter spodbujajo moške k pripravljenosti. Do obisti pokvarjeni
ljudje nam govorijo floskule in nas pumpajo s populizmi, da se na koncu
še mi obračamo drug proti drugemu s sovraštvom v očeh.
Ker je na
svetu toliko slabega, bom do konca zagovarjala dobro in sočutje in
dejstvo, da je treba pomagati vsem, ki nimajo takšne sreče v življenju
kot jaz, pa četudi gre le za majhno gesto prijaznosti.
