Morda november res ni pravi mesec za roadtrip z bullijem brez webasto grelca, a pravih avanturistov to seveda ne odvrne od pustolovščin. Šalo na stran. To z avanturisti in pustolovščinami je čista izmišljotina. Ne poznam namreč bolj zmrzljive, v coni ugodja zadovoljne, pred strmim bregom boječe se osebe kot sem jaz.
A ker se podarjenemu konju ne gleda v zobe in je bil celoten roadtrip mišljen kot rojstnodnevno darilo (še dobro, da do izvedbe ni prišlo decembra), sem se toplo oblekla, vzela zraven še kovter in adidaske ter se prepustila poti v neznano. Pa še strmo ne bo, mi je bilo rečeno. To je bilo vse, kar sem morala slišati.
Mozirje. V njihovem Gaju sem že bila; mislim, da v OŠ, ko smo bili na izletu. Kraj kot kraj, toda v prekrasnem jesenskem soncu, je pač vse dosti lepše. Cerkev sv. Jurija se ponaša s čudovito sončno uro:
In seveda - tihožitjem (Piksna piva na klopi. Avtor neznan.)
Ljubno ob Savinji. Savinja je krasna reka. V njej sta dva Francoza muharila ter delala selfije z ujetimi postrvmi, preden sta jih spustila nazaj v vodo.
Na sosednjem bregu se bohotita dve smučarski skakalnici, kjer potekajo
ženske tekme.
In seveda - tihožitje. Stol ob leseni hiši. Avtor neznan.
Logarska dolina. Pred petnajstimi leti se mi je pot do slapa Rinke zdela mnogo bolj strma kot tokrat. Izkušnje in kilometrina, bi se temu lahko reklo.
''Če si prišla do sem, boš pa do vrha tudi.'' Temu bi se lahko reklo pozitivna psihološka finta, kako spraviti Suzano dlje od začrtane poti, tudi čez migajočo brv, če je treba.
Seveda sem vedela, da me bo po spustu čakalo okrepčilo. Na s soncem obsijani terasi gostišča je juhica odlično teknila, ravno tako pečena kura in riž. Od tam je pot vodila do slapovja Palenk,
ki je meni osebno bolj všeč kot Rinka, pa še pri dostopu se čisto nič ne namatraš. Pot do tja vodi mimo fensi hotela, kjer so si ljudje sredi bazena kurili ogenj in se sprehajali okoli njega v kopalnih plaščih.
Res super prizor, še posebej, ko pomisliš, da boš spal v oldiju goldiju, oblečen v termo perilo, zavit v spalno vrečo, pokrit s kovtrom in upal, da te ponoči ne bo tiščalo lulat.
Jutranji pogled skozi okno na s soncem obsijan vrh neke gore bi skoraj odtehtal tisto -1 stopinjo, ki je bila zjutraj v avtodomu in umivanje zob v ledeno mrzli vodi. No, saj je. Priznam.
In kavica, ki si jo lahko zjutraj skuhaš kar v udobju malo večjega avtomobila, ki mu je ponoči celo rahlo zamrznilo vetrobransko steklo. Kavice seveda ni bilo, ker je Suzana sedela na ušesih in jo je pozabila vzeti zraven. Še dobro, da je bila na 1. november odprta Okrepčevalnica Zadružnik v Solčavi. To so pravi borci!
Motor VW-ja je ponovno zahrumel in pot se je nadaljevala v Velenje. Velenjsko jezero je prav luštno, a cel čas gledaš šoštanjsko termoelektrarno. To me je spomnilo na film Guest House Paradiso (Hotel pri nuklearki). Ste vedeli, da so v Velenju mamuti? Naštela sem dva.
Vse poti pa tako ali tako vodijo na Koroško, kjer sta doma besedi grta in douta, ki sta prišlekom iz nekega čudnega razloga zelo zanimivi, čeprav pomenita zgolj gor in dol. Na mejnem prehodu Vič je še skoraj frišna restavracija s krasnim ambientom in sončno teraso z razgledom. Da o odlični hrani in dobrem vinu sploh ne izgubljam besed.
Moj prvi roadtrip je bil to, ljudje. Človek bi pomislil, da če že nisem zmrznila, da se mi bo zadeva totalno zamerila in ne bo ne konca ne kraja s pritoževanjem, kako polovico noči nisem mogla spati, ker me je bolel križ in kolikokrat sem z glavo butnila v strop, ker tega, da sem pozabila kavo, si ne bom nikoli odpustila. :)
Ampak ne. Bilo je super.
Mogoče je bila to celo najbolj spontana stvar, ki sem jo v svojem življenju naredila. Zagotovo pa ne zadnjič.
