Utrinki VII.

Juhuhu, pomlad je tu in Suzino vrtičkanje se lahko nadaljuje. :)

 

Vrt sem pripravila že marca/aprila, ko je bilo lepše vreme kot sedaj, 

ko je maja bolj kislo vreme kot aprila.

A nič zato, narava že ve kaj dela.

Je pa res, da je vmes mraz uničil fižol, ki je bil sicer pokrit s kopreno.

Je pa to (poleg oreha), edina škoda, ki jo je povzročil.

Že lani mi je soseda dala sadike jagod, ki so povsem brez težav preživele zimo

in letos prvič cvetijo, torej si lahko obetam tudi sadeže.

Prvič bom letos poskusila tudi s papriko.

Da naredim še malo reklame :), te sadike se vedno dobro obnesejo:

S kamilicami pa ni nikoli težav. Razsejejo se po celem vrtu, tako da jih

moram na koncu koncev celo redčiti, da jih ni preveč.

Ampak redkvica, ta je pa zakon. Prva je pokukala na svetlobo,

tako da smo jo lahko že jedli in sem že morala nasejati novo.

Na vrtu, ki ni niti najbolj raven in zgleden kar se tiče videza,

se pa zato v njegovem bistvu skrivajo pravi zakladi.

S kompostom obogatena zemlja nudi dom različnim majhnim in še manjšim živalicam.

Seveda sem odkrila že tri micene rdeče polže,

toda hiško je za seboj pustil malo manj škodljivi polžek.

Grlice.

Vsako leto znova priletita. 

Parček sta, vendar kot da bi bila rahlo sramežljiva, saj mi ju še ni uspelo skupaj ujeti v objektiv.

Turške grlice ne prezimujejo v toplih krajih, toda kam se skrijejo pozimi,

ostaja skrivnost.

na marelici

Bo kar držalo, da se človeka ne bojijo. 

Kar precej blizu jim lahko prideš, jim malo začivkaš in že radovedno

pogledujejo za kaj gre.

Tudi po vrtu rade stikajo:

na vrtu :)

Najlažje jih prepoznamo po črni progi okoli vratu.

(vir: notranjski-park )

Exodus.

Gledala sem dokumentarni film Rojeni v Siriji. Vsem, ki sovražite in ne razumete, ker vam je pač očitno treba narisati, priporočam, da si ga pogledate. Mogoče boste spregledali, mogoče se boste zamislili - torej:

Zamislite si, da morate zaradi vojne zapustiti ne le svojega doma, temveč svojo državo. Zamislite si, da spakirate svoje življenje v nahrbtnik ter se z otroki podate na pot dolgo več tisoč kilometrov, na pot, ki vodi v neznano. Sicer si mislite, da greste v obljubljeno deželo, toda v resnici ne veste kaj boste tam našli, ali če boste do tja sploh prišli. 

Nekaj časa greste peš, potem s čolnom, nakar vas strpajo na vagone kakor so nekoč Jude, le da oni niso mahali, ko je vlak zapuščal postajo. Vi ne, ker vas žene upanje žalostni usodi navkljub. 

Če imate srečo, pristanete v deželi, v katero ste si želeli. Če ne, ostanete v taborišču, v razmerah nevrednih človeka. Več mesecev se ne morete umiti, zdravje je načeto, čevlji žulijo, nimate redne prehrane, vode, zmerjajo vas, celo fizično zlorabljajo.

A vi imate še srečo, kajti ob sebi imate družino. Doma niso zapustile samo družine. Otroci so izgubili starše in potujejo, če imajo srečo, s sorodniki, ki so jim še ostali. Spet drugi so šli upanju naproti misleč, da bodo lahko na koncu združeni s tistimi, ki so še ostali na razvalinah doma. Edini stik z njimi vam omogoča vaš tako zelo sporen pametni telefon. 

Zamislite si, da ste izgubili vse, da morate začeti iz nič. Da je vse, kar ste si nekoč že ustvarili, dobesedno izginilo v oblaku prahu.

Če bi se vsak za nekaj minut postavil v čevlje teh (najmanj) 9 milijonov ljudi, ki se jim je zgodilo ravno to, bi moral razumeti. In prenehati sovražiti ali se bati. 

Tem ljudem ne sežemo niti do kolen. Toliko poguma premorejo, toliko upanja in optimizma, čeprav bodo travme večne in so globoko zarezane v njihovo dušo. Travme, ki so posledica človeškega pohlepa. 

Nekdo je rekel, ''če je denar za vojno, je tudi za begunce''. In denarja je še preveč. Denarja je toliko, da noben človek na svetu ne bi smel biti lačen. Mi pa se na piknikih pogovarjamo o tem, da bi morali ti ljudje oditi od koder so prišli. Še posebej nam gredo v nos ekonomski migranti, ki so že zaradi barve kože drugačni od (belih) Sirijcev, ker oni, oni si pa še manj zaslužijo prestopiti prag naše strpne, enakopravne, svobodne Evrope, ki je vzniknila na temeljih krščanske ljubezni. Kje je ta ljubezen, ne vem. Verjetno se valja nekje pod težo zlata in bogato obloženih miz, nad katerimi kardinali v Vatikanu strastno kadijo svoje cigare. Verjetno so jo dragi avtomobili politikov povozili na poti na zasedanje o miru in nujnosti bodeče žice. Te ljubezni ni več! 

In potem se bojijo, ker jim število vernikov upada in širijo strah pred islamizacijo. Podkupljeni mediji z izmišljenimim novicami strašijo evropske ženske in otroke ter spodbujajo moške k pripravljenosti. Do obisti pokvarjeni ljudje nam govorijo floskule in nas pumpajo s populizmi, da se na koncu še mi obračamo drug proti drugemu s sovraštvom v očeh.

Ker je na svetu toliko slabega, bom do konca zagovarjala dobro in sočutje in dejstvo, da je treba pomagati vsem, ki nimajo takšne sreče v življenju kot jaz, pa četudi gre le za majhno gesto prijaznosti.

Človek obrača, življenje obrne.

Pomirja me pogled na ljudi, ko pomivajo posodo in na tiste, ki pišejo z levo. Občudujem ljudi, ki tečejo, tudi sama sem poskusila, sploh v  teh časih, ko je tek moderen in ti tekači na skoraj vsakem koraku vzbujajo slabo vest ter spoznala, da so zame bolj primerni naslednji športni rekviziti: motika, grablje, lopata in pingpong lopar.

Zavidam tistim, ki znajo slikati, tudi sama sem kupila platno, da nekaj narišem, pa je nastal zmazek, ki ga ne bi mogla prodati niti kot abstrakcijo.

Cca dve šolski uri sem se učila igrati kitaro, Nothing else matters bi naj bila enostavna skladba za začetnika, pa sem kar takoj opustila misel, da bom nekoč ljudi razveseljevala z glasbo. To se je na koncu koncev vendarle zgodilo, saj so pota življenja nepredvidljiva.

Vsi pač nismo za vse, a bodimo iskreni: vsem se pač ne ljubi.

Saj drugače sem vztrajna, ko je treba na primer čakati v vrsti, bodisi v trgovini, na pošti, v lekarni, pri zdravniku. Recimo, da tudi to nekaj šteje. :)

Prepričana sem, da lahko  vsak piše pesmi, sploh take bolj modernega stila in verza, toda prava umetnost, in to zna biti včasih zares težko, je dati svoje srce svetu, drugemu, da te začuti in ga nagovoriš.

Vseeno pa obljubim, da se bom nekoč naučila plesti, to me mika predvsem zaradi smešnih božičnih puloverjev in tudi v noge me rado zebe.

foto: its respectful author/owner

Znanilci pomladi.

Prvi so že pokukali na plano.

Mali zvonček
-Mira Voglar-

Mali zvonček se je zbudil, očke trudne si pomel.
Da bi bratce vse prebudil, kar zvoniti je začel.

Bim bim, bim bim, zaspance budim, prišla je pomlad in sonček z njo zlat. 

Bim bam, bim bam, vse rožce na plan, bim bam, bim bam.

Človek in njegove kaprice.

Po radiu non stop o mrazu. -15 stopinj. Danes bodo zimske razmere. Januarja. O moj bog, nezaslišano! In potem si vreme drzne še snežiti. ''Poptevejevski'' mediji so spet lahko težili Darsu. To vendar ni normalno. Vsi bi najraje imeli poletne temperature, a kaj ko bi tudi potem negodovali kako je vroče. 

Očitno bi smelo snežiti samo okoli božičnih praznikov, da bi bili ti še bolj praznični in bi se svetloba lučk tako krasno odbijala od okrašenih hiš in risala pravo zimsko pravljico. Pa med zimskimi počitnicami, da bi otroci imeli kaj početi na snegu. Čeprav, kdo pa še danes privleče iz kleti zaprašene sanke in se z njimi odpravi zimskim radostim naproti... Vzradosti me pogled na sosedove otroke in njihove starše. Ob najmanjšem sneženju, ko se izpod snega še vidi trava, se oblečeni v kombinezone že spuščajo po bregu. Veselo kričanje otrok – neprecenljivo.

Ali boste drugo leto bolje pripravljeni, da ne bo prihajalo do zastojev, je novinar, ki je nemara želel s svojimi prodornimi vprašanji rešiti Slovenijo pred naslednjo vremensko ujmo, pomenljivo vprašal predstavnika za avtoceste. Letos je namreč prihajalo do zastojev. Ker je zagorel tovornjak. Ker ima to ful veliko vezo z vremenom. Še najbolj s snegom, ampak takrat je deževalo. Kaj naj plužijo, če se sneg komaj oprijema cest? Naj uničijo še nekaj tistega asfalta, ki se dobro drži? Ali je mogoče težava v tem, da pot, na katero smo se odpravili, traja dlje? Že v avtošoli te naučijo, da moraš vožnjo vedno prilagoditi razmeram na cesti.

Jaz sem se na tisti grozen dan vozila domov slabi dve uri. Vožnja, ki drugače traja eno uro, se je podaljšala, ker smo vsi vozili nekje od 50-70 na uro, razen tisti, ki so imeli več jajc. Tudi v Avstriji ne plužijo cest kaj boljše kot pri nas, ampak je bila celo pri nas bolje prevozna. Posuta pa tako ali tako tako močno, da imaš občutek kot da se voziš offroad.

Razumem, da nekateri mislijo, da je sneženje pozimi nekaj čudnega, nenaravnega in nasploh neverjetnega, ker prave zime še nikoli niso videli. Še jaz se spomnim, da nam enega davnega leta ni bilo treba v šolo, ker je bilo enostavno preveč snega. Večjega veselja si ne znam predstavljati. Od tedaj se je vreme obrnilo na glavo in smo se suhih zim že pošteno navadili, in to celo do te mere, da smo postali razvajeni. Tako kot smo nasplošno preveč razvajeni. Bog ne daj, da nekaj ni bolj enostavno, kot bi lahko bilo. Danes bi pač morala obstajati aplikacija za vsako kurčevo kaprico...

Mogoče sem samo jaz čudna, ampak res mi ni težko, če moram zjutraj ob petih praskati led z avtomobila, ali pa skidati sneg, da do avta sploh pridem. Verjetno bi glasno preklinjala, če bi na cesti prišlo do kakšnega neljubega dogodka, ampak do tega lahko pride tudi, ko je cesta suha, pri plus 25 stopinjah in s sončnimi očali na nosu. Saj tudi poleti prihaja do zastojev, ko se ljudje množično odpravljajo na morje, tako da tu nekega recepta za rešitev tovrstne cestno-prometne problematike ni. Edino, kar lahko pomaga, je potrpljenje, ki nam ga močno primanjkuje. In zavedanje, da je zima lahko tudi čudovita. In mrzla. In takšna s snegom.

Adijo, pamet!

Marsikaj sem že doživela na svoji odisejadi iskanja zaposlitve, še posebej nekateri razgovori so bili izredno ''zanimivi''. Toda predvsem takšne izkušnje so neprecenljive. Definitivno jih priporočam! :-D

Ko sem letos maja dobila službo v Hoferju, sem bila seveda navdušena. Končno sem se lahko (spet) odjavila iz Zavoda za zaposlovanje in šla novim zmagam naproti. Tega, da se tam resnično dela, me ni bilo strah, saj mi nobeno delo ne smrdi, naučiti se česa novega pa mi tudi ni težko. 

In potem je prišel prvi dan. In prvi vsesplošni sestanek. Že takrat je poslovodkinja rekla, da ji ne ustreza najbolje, da me bo morala sedaj še uvajati, medtem ko je hkrati dobila še eno prodajalko iz druge poslovalnice. 

Uvajanje? Dvomesečnemu učenju se tako samo reče. V praksi ti vsaka sodelavka drugače pokaže kako se dela, dokler ne pride področna vodja in reče, da je vse narobe. Če nekdo, ki je tam zaposlen že pet let, ne ve, kako se pravilno zlaga izdelke na police, in potem ta oseba uči začetnika, kako lahko pričakujejo, da bo znal pravilno opravljati svoje naloge? Tako kot tisti dan, ko sem se ob koncu izmene ob štirinajsti uri preoblekla in se odpravila domov. Nezaslišano! Domov ne smeš dokler ti tega nadrejeni ne dovoli. Nič ne bi imela proti, če bi mi nekdo to tudi povedal. Ali pa to, da se pride popoldan eno uro prej v službo – menda zaradi solidarnosti. In to, da se ob izmeni pije kava, ali kakšen drug napitek, ampak mora se. Mora! Tudi, če ti nadrejeni reče, da lahko končaš ob štirinajsti uri, moraš ostati vsaj kakšnih petnajst minut, ali še bolje pol urce, ob srkanju kave v skupnem prostoru, ko si želiš samo še stran od ponorelega sveta. 

Za voznike velja, da hitrost ubija. To bi lahko veljalo tudi za Hoferjeve prodajalke, saj morajo vsak dan poslušati, da so prepočasne. Kar koli se naredi, je prepočasi. Ko ti da poslovodkinja menjalni denar in ga želiš prešteti, je to potrata časa. Ko ti da menjalni denar njena namestnica, in ga seveda ne prešteješ, ker je to potrata časa, in po zaključku dneva denar ne štima, te jebe v glavo zakaj ga nisi preštel, ker ji sedaj hodi navzkriž. Adijo, pamet!

Ko sem prvič delala na blagajni, mi je poslovodkinja rekla: ''Če bi danes imela skriti nakup, ga ne bi opravila.'' Ne, ti to resno?! Prvi dan? WTF??!! Hitrost ubija tudi na blagajni. Ker se prevečkrat zmotiš, ker nisi navajen skenerja in skeniraš en izdelek dvakrat, ker pač nisi računalnik in ne znaš takoj številk zelenjave in sadja na pamet. Seveda ti nihče ne pove, da se ob ponedeljkih nekatere številke spremenijo, ker to je vendar del samoiniciativnosti in se moraš sam pozanimati. Nihče tudi ne pomisli na vse tiste kupce, ki na blagajni po žepih iščejo denar, pa na ome, ki se ne morejo spomniti svoje PIN številke, pa na tiste, ki pozabijo denar v avtu in ga grejo iskat... medtem pa čas teče in prav nič ne moreš pomagati, če ne poskeniraš milijon izdelkov na uro. Ampak to seveda nikogar ne zanima. 

Vsak dan sem poslušala, da naj dam več življenja od sebe. Kaj za hudiča to sploh pomeni?! Za blagajno sem se trudila biti nasmejana, s kakšnimi kupci sem celo pokramljala. Je pa seveda res, da je malokatera njihova prodajalka sploh lahko nasmejana. Večina ima poker face. In sedaj končno razumem zakaj. In jih tudi zelo spoštujem, saj delati v tako idiotsko zasnovani verigi trgovin ni mala mal'ca. 

In ko se je moja ''kariera'' klavrno končala, ker je pač poslovodkinja ocenila, da delo pri njih ni zame oziroma - se opravičujem, da jaz nisem primerna, sem poslala prošnjo v trgovino Jager, ker so v moji bližini širili poslovalnico. Ko sem nesla prošnjo tamkajšnji poslovodkinji, me je seveda vprašala, kje sem delala pred tem. ''Meni pa je všeč njihov sistem dela'', je rekla, ''zato pa so tako uspešni''. Draga moja, ko bi lahko vsaj za en teden šla delat k njim. Me zanima, če bi še kdaj rekla kaj takšnega. Je pa izkušnja vsekakor neprecenljiva. ;-)

No, potem so me klicali na razgovor tudi iz Jagra. Niti stola mi ni ponudil; kakšne tri minute sem stala pred direktorjevo mizo, da me je izprašal in sem lahko šla. Smo res tako ničvredni, da se peljemo več kot eno pofukano uro na razgovor, polni obetov, tam pa doživimo tako nadutost? Mene bi bilo sram biti tak delodajalec.

Če bi lahko prodajalke v Hoferju delale s polovično hitrostjo, v bolj sproščenem ozračju in ne v konstantnem strahu, verjamem, da bi bili kot podjetje še bolj uspešni. Plačilo in delovni čas sta sicer vredna pohvale, toda za kakšno ceno?! Zato, da postaneš robot? Da vsak dan poslušaš o svoji nesposobnosti, pa kako mladi danes niti metle ne znamo držati v rokah? Da greš vsak dan s strahom v službo, ker ne veš ali bo poslovodkinja dobre ali slabe volje? In to, da bi moral, kot del tima, sredi delovnega tedna, zvečer po službi do sodelavke in jo presenetiti za rojstni dan, priti domov ob dveh zjutraj, ob šestih pa se vrniti v službo – to pa je presegalo vse meje. ''Kje ti je mladost?'', me je vprašala sodelavka. Jaz sem svojo mladost že zdavnaj izživela, če je ti nisi, si si pa sama kriva. :-P Eni res nimajo svojega življenja. Mi je pa bilo prav smešno, ko so nekatere poskušale naslednji dan poslovodkinji obrazložiti (si izmisliti karseda verjeten izgovor) zakaj niso šle zraven. Bolano!

Zato nikoli ne sodite ljudi, saj ne veste kakšen dan je za njimi. In ne hudujte se nad blagajničarko, če se vam ni nasmehnila. Verjemite, razlogi za to so večji kot si lahko mislite.