Pleši, pleši črni kos.

Kosi so boječi, ta samička pa se kaj dosti ne boji. Sicer je zelo oprezna, vendar je ne prežene kar tako vsak najmanjši zvok.

Zadnjič je bila v grmovju malin od koder jo je pregnal pes. 

Poletela je na bližnjo češnjo in tam čakala tako dolgo, da je pes odcepetal stran.

 Potem je šla nazaj zobat slastne sadeže.

Kosi so namreč vsejedi, zato jim teknejo tako deževniki kot razni sadeži.

Danes bo za večerjo deževnik.

Vir: Kos

Utrinki VIII.

Občudujem ljudi, ki lahko jedo svež korenček.

😁

Skrivni svetovi.

So knjige, vrtovi, hiše, kraji, ljudje in zgodbe, ki za vedno ostanejo nerazvozlane ... skrivnosti.

Točno tako sem si predstavljala ljudi v tej hiši, ki spominja na vilo Čira čara. Z vseh strani je zaraščena z drevesi, grmovjem in rožami. Od ceste jo ločuje visoka živa meja, mislim, da je pušpan.

Še nikoli nisem videla ljudi, ki v njej živijo, le luči pozno ponoči. Danes je gospod obrezoval živo mejo. Podoben je bil Vincentu van Goghu, nosil je prav tak klobuk. Če bi stopila na to skrivnostno dvorišče, bi se zagotovo znašla v nekem drugačnem, pravljičnem času. Morda bi bilo, kot da bi stopila v knjigo Skrivni vrt, ki me je kot otroka začarala in se mi za vedno vtisnila v spomin.

foto: Jeanjmgs

Utrinki VII.

Juhuhu, pomlad je tu in Suzino vrtičkanje se lahko nadaljuje. :)

 

Vrt sem pripravila že marca/aprila, ko je bilo lepše vreme kot sedaj, 

ko je maja bolj kislo vreme kot aprila.

A nič zato, narava že ve kaj dela.

Je pa res, da je vmes mraz uničil fižol, ki je bil sicer pokrit s kopreno.

Je pa to (poleg oreha), edina škoda, ki jo je povzročil.

Že lani mi je soseda dala sadike jagod, ki so povsem brez težav preživele zimo

in letos prvič cvetijo, torej si lahko obetam tudi sadeže.

Prvič bom letos poskusila tudi s papriko.

Da naredim še malo reklame :), te sadike se vedno dobro obnesejo:

S kamilicami pa ni nikoli težav. Razsejejo se po celem vrtu, tako da jih

moram na koncu koncev celo redčiti, da jih ni preveč.

Ampak redkvica, ta je pa zakon. Prva je pokukala na svetlobo,

tako da smo jo lahko že jedli in sem že morala nasejati novo.

Na vrtu, ki ni niti najbolj raven in zgleden kar se tiče videza,

se pa zato v njegovem bistvu skrivajo pravi zakladi.

S kompostom obogatena zemlja nudi dom različnim majhnim in še manjšim živalicam.

Seveda sem odkrila že tri micene rdeče polže,

toda hiško je za seboj pustil malo manj škodljivi polžek.

Grlice.

Vsako leto znova priletita. 

Parček sta, vendar kot da bi bila rahlo sramežljiva, saj mi ju še ni uspelo skupaj ujeti v objektiv.

Turške grlice ne prezimujejo v toplih krajih, toda kam se skrijejo pozimi,

ostaja skrivnost.

na marelici

Bo kar držalo, da se človeka ne bojijo. 

Kar precej blizu jim lahko prideš, jim malo začivkaš in že radovedno

pogledujejo za kaj gre.

Tudi po vrtu rade stikajo:

na vrtu :)

Najlažje jih prepoznamo po črni progi okoli vratu.

(vir: notranjski-park )

Exodus.

Gledala sem dokumentarni film Rojeni v Siriji. Vsem, ki sovražite in ne razumete, ker vam je pač očitno treba narisati, priporočam, da si ga pogledate. Mogoče boste spregledali, mogoče se boste zamislili - torej:

Zamislite si, da morate zaradi vojne zapustiti ne le svojega doma, temveč svojo državo. Zamislite si, da spakirate svoje življenje v nahrbtnik ter se z otroki podate na pot dolgo več tisoč kilometrov, na pot, ki vodi v neznano. Sicer si mislite, da greste v obljubljeno deželo, toda v resnici ne veste kaj boste tam našli, ali če boste do tja sploh prišli. 

Nekaj časa greste peš, potem s čolnom, nakar vas strpajo na vagone kakor so nekoč Jude, le da oni niso mahali, ko je vlak zapuščal postajo. Vi ne, ker vas žene upanje žalostni usodi navkljub. 

Če imate srečo, pristanete v deželi, v katero ste si želeli. Če ne, ostanete v taborišču, v razmerah nevrednih človeka. Več mesecev se ne morete umiti, zdravje je načeto, čevlji žulijo, nimate redne prehrane, vode, zmerjajo vas, celo fizično zlorabljajo.

A vi imate še srečo, kajti ob sebi imate družino. Doma niso zapustile samo družine. Otroci so izgubili starše in potujejo, če imajo srečo, s sorodniki, ki so jim še ostali. Spet drugi so šli upanju naproti misleč, da bodo lahko na koncu združeni s tistimi, ki so še ostali na razvalinah doma. Edini stik z njimi vam omogoča vaš tako zelo sporen pametni telefon. 

Zamislite si, da ste izgubili vse, da morate začeti iz nič. Da je vse, kar ste si nekoč že ustvarili, dobesedno izginilo v oblaku prahu.

Če bi se vsak za nekaj minut postavil v čevlje teh (najmanj) 9 milijonov ljudi, ki se jim je zgodilo ravno to, bi moral razumeti. In prenehati sovražiti ali se bati. 

Tem ljudem ne sežemo niti do kolen. Toliko poguma premorejo, toliko upanja in optimizma, čeprav bodo travme večne in so globoko zarezane v njihovo dušo. Travme, ki so posledica človeškega pohlepa. 

Nekdo je rekel, ''če je denar za vojno, je tudi za begunce''. In denarja je še preveč. Denarja je toliko, da noben človek na svetu ne bi smel biti lačen. Mi pa se na piknikih pogovarjamo o tem, da bi morali ti ljudje oditi od koder so prišli. Še posebej nam gredo v nos ekonomski migranti, ki so že zaradi barve kože drugačni od (belih) Sirijcev, ker oni, oni si pa še manj zaslužijo prestopiti prag naše strpne, enakopravne, svobodne Evrope, ki je vzniknila na temeljih krščanske ljubezni. Kje je ta ljubezen, ne vem. Verjetno se valja nekje pod težo zlata in bogato obloženih miz, nad katerimi kardinali v Vatikanu strastno kadijo svoje cigare. Verjetno so jo dragi avtomobili politikov povozili na poti na zasedanje o miru in nujnosti bodeče žice. Te ljubezni ni več! 

In potem se bojijo, ker jim število vernikov upada in širijo strah pred islamizacijo. Podkupljeni mediji z izmišljenimim novicami strašijo evropske ženske in otroke ter spodbujajo moške k pripravljenosti. Do obisti pokvarjeni ljudje nam govorijo floskule in nas pumpajo s populizmi, da se na koncu še mi obračamo drug proti drugemu s sovraštvom v očeh.

Ker je na svetu toliko slabega, bom do konca zagovarjala dobro in sočutje in dejstvo, da je treba pomagati vsem, ki nimajo takšne sreče v življenju kot jaz, pa četudi gre le za majhno gesto prijaznosti.

Človek obrača, življenje obrne.

Pomirja me pogled na ljudi, ko pomivajo posodo in na tiste, ki pišejo z levo. Občudujem ljudi, ki tečejo, tudi sama sem poskusila, sploh v  teh časih, ko je tek moderen in ti tekači na skoraj vsakem koraku vzbujajo slabo vest ter spoznala, da so zame bolj primerni naslednji športni rekviziti: motika, grablje, lopata in pingpong lopar.

Zavidam tistim, ki znajo slikati, tudi sama sem kupila platno, da nekaj narišem, pa je nastal zmazek, ki ga ne bi mogla prodati niti kot abstrakcijo.

Cca dve šolski uri sem se učila igrati kitaro, Nothing else matters bi naj bila enostavna skladba za začetnika, pa sem kar takoj opustila misel, da bom nekoč ljudi razveseljevala z glasbo. To se je na koncu koncev vendarle zgodilo, saj so pota življenja nepredvidljiva.

Vsi pač nismo za vse, a bodimo iskreni: vsem se pač ne ljubi.

Saj drugače sem vztrajna, ko je treba na primer čakati v vrsti, bodisi v trgovini, na pošti, v lekarni, pri zdravniku. Recimo, da tudi to nekaj šteje. :)

Prepričana sem, da lahko  vsak piše pesmi, sploh take bolj modernega stila in verza, toda prava umetnost, in to zna biti včasih zares težko, je dati svoje srce svetu, drugemu, da te začuti in ga nagovoriš.

Vseeno pa obljubim, da se bom nekoč naučila plesti, to me mika predvsem zaradi smešnih božičnih puloverjev in tudi v noge me rado zebe.

foto: its respectful author/owner