Ker zaradi določenih težav ta moj zapis verjetno ne bo nikoli
ugledal luč sveta na portalu za katerega občasno kaj napišem, sem se odločila,
da ga objavim kar tukaj; da ne bo preteklo preveč časa in bo zadeva preveč zastarela. :)
(photo: MMC Rtv Slo)
Ker sem doslej zamudila vsakršen nastop Leonarda
Cohena tako v Sloveniji kot tujini, sem si karto za letošnji koncert, ki je bil
25. julija v Ljubljani, zagotovila že dosti prej. Pri njegovi častitljivi
starosti človek pač ne ve, ali ga bo še sploh imel kdaj priložnost videti in
slišati v živo.
Z velikimi pričakovanji sem se odpravila na koncert,
a na koncu je vse ostalo samo pri - pričakovanjih. Ne samo, da Stožice niso
primeren kraj za glasbenika njegovega kova, tudi hot-dog in čips ni nekaj, kar
spada na tako prizorišče. Navsezadnje nismo prišli na športno prireditev. Prevelika
dvorana ni mogla zagotoviti intimnega vzdušja, ki bi ga pravzaprav morala, saj Leonard
ni toliko pevec kot je pripovedovalec. Njegova poezija vtkana v glasbene note bi
prišla veliko bolj do izraza v kakšnem manjšem prostoru, o čemer že ptički
čivkajo.
Potem se je začelo. No, po skoraj enourni zamudi.
Večina, z razliko od mene, mu je menda oprostila; enim je pač treba le malo
pihniti na dušo in pozabijo na ''malenkosti''. Toda, če prideš med tednom na
nek koncert v prestolnico, za katerega veš, da bo že tako trajal dlje kot dve
uri in, da se moraš potem še peljati domov, je ta ena ura veliko, še posebej,
če k temu prištejemo še dvajset minut odmora za ''čik pavzo''.
Ne vem po kakšnem principu delujejo Stožice, a da ne
morejo zagotoviti niti enega pepelnika za morebitne kadilce (vsaj v času
koncerta), je milo rečeno čudno. Saj razumem politiko protikadilskega zakona, a
če imajo raje ogorke razmetane po tleh – so
be it.
Objektivno gledano je bil koncert odličen. Cohen je
pač kvaliteten kantavtor. Njegovi spremljevalci – glasbeniki in pevke na odru, prav
tako. Scena je bila sila preprosta, a igra luči in barv je k vsaki pesmi pričarala
krasno minimalistično ozadje. Ampak z objektivnim opazovanjem koncerta se naj
ubadajo glasbeni kritiki; meni kot veliki Cohenovi oboževalki, bi bilo veliko
bolj pomembno, da me koncert nagovori in začara. Vem, da je Leonard tega
sposoben, a ne v tako veliki dvorani. Morda bi bilo še najbolje, če bi si ga
zavrtela doma in zaplesala z njim To the End of Love kar v dnevni sobi. Mislim,
da bi imela več od njega.
Če je bil koncert tako super in so vsi uživali, se
sprašujem, kako to, da so se razživeli komaj po prvem dodatku, ki je že napovedoval,
da gre koncert proti koncu. Če se mi je to zdelo tako zelo stereotipno od
Slovencev, jih sedaj popolnoma razumem – ni bilo prave energije, ki bi
poslušalce ponesla na čudežno popotovanje skozi njegovo zgodbo. Nekdo je pač
hotel zaslužiti, škoda samo, da na račun oboževalcev.
Za konec pa bi rada izpostavila še eno dejstvo, ki me
je zbodlo, in sicer, da so lahko obiskovalci koncerta, za katerega so bile
različne cene vstopnic, pravzaprav sedeli/stali kjer koli. Čemu sem potem
plačala za vstopnico več kot nekdo drug, ki je potem lahko koncert spremljal iz
iste pozicije?! Nemara bi na vstopnicah pisalo ''sedežni red poljuben'', pa mi
sedaj tega ne bi bilo treba vleči na plano.
