Človek in njegove kaprice.

Po radiu non stop o mrazu. -15 stopinj. Danes bodo zimske razmere. Januarja. O moj bog, nezaslišano! In potem si vreme drzne še snežiti. ''Poptevejevski'' mediji so spet lahko težili Darsu. To vendar ni normalno. Vsi bi najraje imeli poletne temperature, a kaj ko bi tudi potem negodovali kako je vroče. 

Očitno bi smelo snežiti samo okoli božičnih praznikov, da bi bili ti še bolj praznični in bi se svetloba lučk tako krasno odbijala od okrašenih hiš in risala pravo zimsko pravljico. Pa med zimskimi počitnicami, da bi otroci imeli kaj početi na snegu. Čeprav, kdo pa še danes privleče iz kleti zaprašene sanke in se z njimi odpravi zimskim radostim naproti... Vzradosti me pogled na sosedove otroke in njihove starše. Ob najmanjšem sneženju, ko se izpod snega še vidi trava, se oblečeni v kombinezone že spuščajo po bregu. Veselo kričanje otrok – neprecenljivo.

Ali boste drugo leto bolje pripravljeni, da ne bo prihajalo do zastojev, je novinar, ki je nemara želel s svojimi prodornimi vprašanji rešiti Slovenijo pred naslednjo vremensko ujmo, pomenljivo vprašal predstavnika za avtoceste. Letos je namreč prihajalo do zastojev. Ker je zagorel tovornjak. Ker ima to ful veliko vezo z vremenom. Še najbolj s snegom, ampak takrat je deževalo. Kaj naj plužijo, če se sneg komaj oprijema cest? Naj uničijo še nekaj tistega asfalta, ki se dobro drži? Ali je mogoče težava v tem, da pot, na katero smo se odpravili, traja dlje? Že v avtošoli te naučijo, da moraš vožnjo vedno prilagoditi razmeram na cesti.

Jaz sem se na tisti grozen dan vozila domov slabi dve uri. Vožnja, ki drugače traja eno uro, se je podaljšala, ker smo vsi vozili nekje od 50-70 na uro, razen tisti, ki so imeli več jajc. Tudi v Avstriji ne plužijo cest kaj boljše kot pri nas, ampak je bila celo pri nas bolje prevozna. Posuta pa tako ali tako tako močno, da imaš občutek kot da se voziš offroad.

Razumem, da nekateri mislijo, da je sneženje pozimi nekaj čudnega, nenaravnega in nasploh neverjetnega, ker prave zime še nikoli niso videli. Še jaz se spomnim, da nam enega davnega leta ni bilo treba v šolo, ker je bilo enostavno preveč snega. Večjega veselja si ne znam predstavljati. Od tedaj se je vreme obrnilo na glavo in smo se suhih zim že pošteno navadili, in to celo do te mere, da smo postali razvajeni. Tako kot smo nasplošno preveč razvajeni. Bog ne daj, da nekaj ni bolj enostavno, kot bi lahko bilo. Danes bi pač morala obstajati aplikacija za vsako kurčevo kaprico...

Mogoče sem samo jaz čudna, ampak res mi ni težko, če moram zjutraj ob petih praskati led z avtomobila, ali pa skidati sneg, da do avta sploh pridem. Verjetno bi glasno preklinjala, če bi na cesti prišlo do kakšnega neljubega dogodka, ampak do tega lahko pride tudi, ko je cesta suha, pri plus 25 stopinjah in s sončnimi očali na nosu. Saj tudi poleti prihaja do zastojev, ko se ljudje množično odpravljajo na morje, tako da tu nekega recepta za rešitev tovrstne cestno-prometne problematike ni. Edino, kar lahko pomaga, je potrpljenje, ki nam ga močno primanjkuje. In zavedanje, da je zima lahko tudi čudovita. In mrzla. In takšna s snegom.

Adijo, pamet!

Marsikaj sem že doživela na svoji odisejadi iskanja zaposlitve, še posebej nekateri razgovori so bili izredno ''zanimivi''. Toda predvsem takšne izkušnje so neprecenljive. Definitivno jih priporočam! :-D

Ko sem letos maja dobila službo v Hoferju, sem bila seveda navdušena. Končno sem se lahko (spet) odjavila iz Zavoda za zaposlovanje in šla novim zmagam naproti. Tega, da se tam resnično dela, me ni bilo strah, saj mi nobeno delo ne smrdi, naučiti se česa novega pa mi tudi ni težko. 

In potem je prišel prvi dan. In prvi vsesplošni sestanek. Že takrat je poslovodkinja rekla, da ji ne ustreza najbolje, da me bo morala sedaj še uvajati, medtem ko je hkrati dobila še eno prodajalko iz druge poslovalnice. 

Uvajanje? Dvomesečnemu učenju se tako samo reče. V praksi ti vsaka sodelavka drugače pokaže kako se dela, dokler ne pride področna vodja in reče, da je vse narobe. Če nekdo, ki je tam zaposlen že pet let, ne ve, kako se pravilno zlaga izdelke na police, in potem ta oseba uči začetnika, kako lahko pričakujejo, da bo znal pravilno opravljati svoje naloge? Tako kot tisti dan, ko sem se ob koncu izmene ob štirinajsti uri preoblekla in se odpravila domov. Nezaslišano! Domov ne smeš dokler ti tega nadrejeni ne dovoli. Nič ne bi imela proti, če bi mi nekdo to tudi povedal. Ali pa to, da se pride popoldan eno uro prej v službo – menda zaradi solidarnosti. In to, da se ob izmeni pije kava, ali kakšen drug napitek, ampak mora se. Mora! Tudi, če ti nadrejeni reče, da lahko končaš ob štirinajsti uri, moraš ostati vsaj kakšnih petnajst minut, ali še bolje pol urce, ob srkanju kave v skupnem prostoru, ko si želiš samo še stran od ponorelega sveta. 

Za voznike velja, da hitrost ubija. To bi lahko veljalo tudi za Hoferjeve prodajalke, saj morajo vsak dan poslušati, da so prepočasne. Kar koli se naredi, je prepočasi. Ko ti da poslovodkinja menjalni denar in ga želiš prešteti, je to potrata časa. Ko ti da menjalni denar njena namestnica, in ga seveda ne prešteješ, ker je to potrata časa, in po zaključku dneva denar ne štima, te jebe v glavo zakaj ga nisi preštel, ker ji sedaj hodi navzkriž. Adijo, pamet!

Ko sem prvič delala na blagajni, mi je poslovodkinja rekla: ''Če bi danes imela skriti nakup, ga ne bi opravila.'' Ne, ti to resno?! Prvi dan? WTF??!! Hitrost ubija tudi na blagajni. Ker se prevečkrat zmotiš, ker nisi navajen skenerja in skeniraš en izdelek dvakrat, ker pač nisi računalnik in ne znaš takoj številk zelenjave in sadja na pamet. Seveda ti nihče ne pove, da se ob ponedeljkih nekatere številke spremenijo, ker to je vendar del samoiniciativnosti in se moraš sam pozanimati. Nihče tudi ne pomisli na vse tiste kupce, ki na blagajni po žepih iščejo denar, pa na ome, ki se ne morejo spomniti svoje PIN številke, pa na tiste, ki pozabijo denar v avtu in ga grejo iskat... medtem pa čas teče in prav nič ne moreš pomagati, če ne poskeniraš milijon izdelkov na uro. Ampak to seveda nikogar ne zanima. 

Vsak dan sem poslušala, da naj dam več življenja od sebe. Kaj za hudiča to sploh pomeni?! Za blagajno sem se trudila biti nasmejana, s kakšnimi kupci sem celo pokramljala. Je pa seveda res, da je malokatera njihova prodajalka sploh lahko nasmejana. Večina ima poker face. In sedaj končno razumem zakaj. In jih tudi zelo spoštujem, saj delati v tako idiotsko zasnovani verigi trgovin ni mala mal'ca. 

In ko se je moja ''kariera'' klavrno končala, ker je pač poslovodkinja ocenila, da delo pri njih ni zame oziroma - se opravičujem, da jaz nisem primerna, sem poslala prošnjo v trgovino Jager, ker so v moji bližini širili poslovalnico. Ko sem nesla prošnjo tamkajšnji poslovodkinji, me je seveda vprašala, kje sem delala pred tem. ''Meni pa je všeč njihov sistem dela'', je rekla, ''zato pa so tako uspešni''. Draga moja, ko bi lahko vsaj za en teden šla delat k njim. Me zanima, če bi še kdaj rekla kaj takšnega. Je pa izkušnja vsekakor neprecenljiva. ;-)

No, potem so me klicali na razgovor tudi iz Jagra. Niti stola mi ni ponudil; kakšne tri minute sem stala pred direktorjevo mizo, da me je izprašal in sem lahko šla. Smo res tako ničvredni, da se peljemo več kot eno pofukano uro na razgovor, polni obetov, tam pa doživimo tako nadutost? Mene bi bilo sram biti tak delodajalec.

Če bi lahko prodajalke v Hoferju delale s polovično hitrostjo, v bolj sproščenem ozračju in ne v konstantnem strahu, verjamem, da bi bili kot podjetje še bolj uspešni. Plačilo in delovni čas sta sicer vredna pohvale, toda za kakšno ceno?! Zato, da postaneš robot? Da vsak dan poslušaš o svoji nesposobnosti, pa kako mladi danes niti metle ne znamo držati v rokah? Da greš vsak dan s strahom v službo, ker ne veš ali bo poslovodkinja dobre ali slabe volje? In to, da bi moral, kot del tima, sredi delovnega tedna, zvečer po službi do sodelavke in jo presenetiti za rojstni dan, priti domov ob dveh zjutraj, ob šestih pa se vrniti v službo – to pa je presegalo vse meje. ''Kje ti je mladost?'', me je vprašala sodelavka. Jaz sem svojo mladost že zdavnaj izživela, če je ti nisi, si si pa sama kriva. :-P Eni res nimajo svojega življenja. Mi je pa bilo prav smešno, ko so nekatere poskušale naslednji dan poslovodkinji obrazložiti (si izmisliti karseda verjeten izgovor) zakaj niso šle zraven. Bolano!

Zato nikoli ne sodite ljudi, saj ne veste kakšen dan je za njimi. In ne hudujte se nad blagajničarko, če se vam ni nasmehnila. Verjemite, razlogi za to so večji kot si lahko mislite.

Šiške Miške.

Buci-bu.

Zaradi manjših gradbenih del smo ju morali preseliti. Sumimo pa, da se jih nekje pod streho skriva še več. Razen, če je mogoče polh tisti, ki škrablja, ali pa veverica, saj se je enkrat slišal zanimiv zvok -

kot da bi se pod streho nekaj kotalilo. 

Morda oreh, ki raste neposredno ob hiši.

:)

malo si je očke pokril/a

tale pa se je kar malce repenčil in pokazal celo svoje ostre zobke

Najljubši letni čas.

Jesen vse spremeni. 

Tudi okus za glasbo. 

Najboljši koncerti  ne potrebujejo deset tisoč glave množice.

Napovedovalci vremena.

''Poleti po navadi pajki mreže predejo. Se lahko že zjutraj pogleda, če je polno pajčen tam po tistih grmadah.
Če so pajčne, tačas bo lepo vreme, zato ko pajek nikoli zastonj ne dela.
Če bi bil kmalu dež, bi mu pajčne razdrlo.''

(Dobrepoljska dolina stoji na jezeru: dobrepoljske ljudske pripovedi - B. Lazar)

Ta si pridno plete mrežo na magnoliji.

''Ne bodi kot drugi.'' Za lepši jutri.

Ne bodi kot drugi poje sicer Ditka, ampak te njene besede se da uporabiti tudi v drugačnem kot le v ljubezenskem kontekstu. 

Če na omejitvi 50 vsi vozijo 70, ne rabiš tudi ti. Zakaj bi? Ker so ti po komercialnem radiu povedali, da te za naslednjim ovinkom ne bo pričakal radar? Ker bi lahko šel zaradi tega kasneje od doma in bil še vedno 5 minut prej v službi? Izgovorov je nešteto, a znak se ne bo spremenil čez noč.

Če lahko vsi, zakaj ne bi tudi jaz? A je to sploh potrebno vprašanje? Zato, ker veš bolje. Kdo je zdaj ovca: tisti, ki sledi ostalim voznikom, ki vozijo hitreje, ali tisti, ki upošteva prometne znake? 

Če lahko vsi kradejo, na tak ali drugačen način, zakaj ne bi tudi ti? Ker veš bolje. Če so bogataši utajili na milijone davkov v zloglasnih davčnih oazah, zakaj bi tudi ti izigraval sistem? Ker lahko? Zelo mi je žal, a ne moreš. Ker si majhna riba, te bodo prej ali slej na to tudi spomnili. Toda, ali veš, da lahko zaradi tega bolj mirno spiš? Ali veš, da se ne rabiš vsakič, ko ti nekdo pozvoni na vratih, najprej zdrzniti in pomisliti na najhujše? 

Naj drugi delajo, kar jim paše. Ti si lahko boljši. In če bi bili vsi boljši  – samo pomislite, kam bi prišli! 

Vem, da ni vedno pošteno, pravzaprav je prevečkrat krivično, toda življenje je kakršno je. Vedno se je treba boriti proti krivicam, toda, kako se lahko proti njim boriš, če si sam isti? 

Težko je biti načelen, a če bi nekaj tega vsak vnesel v svoje življenje, bi bil že jutri lahko lepši.

Po delih (II).

''... seveda, vi meščani hodite v hribe, da se razgibate. Meni pa tega ni treba, saj se ob delu že dovolj.

Veš, zame je mesto preveč klepetavo, preveč je v njej gostote. Vse ti nekaj zmedeno govorijo.

Vsako okno in vrata imajo kdo ve koliko zgodb.

Samo poglej, kakšen mir je tukaj.

Vse teče po naravnih zakonih, ki smo se jim prilagodili. Tam v mestu veljajo nečloveški zakoni,

saj v tistem ropotu še spati ne moreš. Vedi, da človek ni stroj, ki ga lahko poženeš. Ko pa bo to postal ne bo potreboval narave, pa še česa drugega ne.

Da imam prav, govorijo polne bolnice bolnikov. Za mnoge dohtarji niti ne vejo, kaj jim je.

Jaz pa ti povem, da so v tem nečloveškem tempu omagali.

Poznam take ljudi tudi pri nas. Seveda nisem dohtar, a vem kako bi bilo, če bi bil med njimi.''

(Iz nevidne strani neba, str. 90)