Domača zdravila.

Tudi spomladi se lahko naše počutje poslabša

in nas začne loviti prehlad. Takrat je fino popiti kakšno skodelico

bezgovega čaja.

Jaz ga nabiram kar na vrtu,

saj je nekdo pametno in predvsem praktično razmišljal,

da ga je posadil tik ob ograji.

Ker lani nisem delala sirupa, 

mi ga je toliko več ostalo za čaj.

Sladkan z medom in z dodatkom limone je izredno okusen.

Spomladansko čiščenje.

Narava je lepa v vseh letnih časih,

a meni najbolj ljubi so prehodi iz enega v drugi letni čas.

Morda zato, ker v meni vzbudijo pričakovanje, hrepenenje, občutke,

ki oživljajo dušo.

Vsakič drugače.

Če pri ležanju v travi ne razmišljajš o klopih,

lahko nastanejo tudi lepe fotografije

narave v razcvetu. 

 

 

Utrinki XV.

Letos je pa kar hitro začelo dišati po pomladi, kajne?

Še sama sem si jo dodatno pričarala s to čudovito pisano košaro primul,

(ali jegličev),  ki so mi veselo mahali izpred vrtnarije vsakič, 

ko sem se peljala mimo, 

zato sem jih enega lepega dne pač morala vzeti s seboj domov.

Nisem vedela, da jim bo v hiši pretoplo, zato so se hitro posušili,

tisti zunaj pa so ostali.

Danes sem se ob ne tako vetrovnem dnevu spravila k bolj osnovni negi vrta.

Odstraniti je bilo treba nekaj plevela in posušenih ostankov rastlin,

sem pa na hitro (ker ne rada kompliciram) pripravila (razrahljala) del zemlje,

kjer sem se namenila posaditi nekaj sadik solate.

Čez noč bodo pokrite s kopreno.

Sem pa že lani na zeliščno-cvetlični gredi opazila rastlino,

ki se je zasejala sama in nedotaknjena preživela celo zimo, 

čeravno je bil letos od zime samo z.

Po pomoč, za katero rastlino gre, sem se obrnila kar na fejsbuk,

kar je obrodilo sadove, 

saj so mi ljudje znali povedati, da gre za križnolistni mleček,

sicer strupeno rastlino, ki pa smrdi voluharjem,

zato sem se odločila, da ostane.

V vsaki stvari je nekaj dobrega.

Pomlad je letos res hitro razprla svoj popek, toda, 

ali je zima že rekla zadnjo?

''Če ima o pustu sonce moč, mrzla bo velika noč.''

Utrinki XIV.

Vrt pozimi

je lahko dolgočasen ali pa izredno lep,

odvisno kako gledaš na zasnežene gredice.

Pod snegom nekatere rastline vseeno živijo,

če pa že to ne, pa vsaj spijo zimsko spanje

kakor kakšen medved v svojem brlogu.

Rožmarinu kot zimzelenčku, mraz in sneg ne prideta do živega: 

Enako je s timijanom:

Na feferonih so še ostali posamični plodovi v vsej svoji rdečosti:

Tudi jagode so obdržale nekaj posušenih sadežev:

Peteršilj kljubuje zimi v vsej svoji veličini:

"I prefer winter and fall, when you feel the bone structure in the landscape - the loneliness of it - the dead feeling of winter.  Something waits beneath it - the whole story doesn't show."

-  Andrew Wyeth  

Hrana je stvar okusa.

Medtem ko na eni strani sveta mečemo hrano v smeti ali se prerekamo kateri način prehranjevanja je bolj pravilen ter etičen, na drugi strani sveta ljudje umirajo od lakote. Njim ni važno, če bodo jedli meso ali brokoli, zadovoljni bi bili že s kosom kruha.

lakota

Kot gobe po dežju se predvajajo kuharski šovi. Kulinarika je postala tako vrhunska in popularna, da obstajajo celo kuharski TV kanali, kjer lahko z odprtimi usti spremljamo na primer čarovnije kuharskega iluzionista Hestona Blumenthala.

Heston B.

Tudi pri nas obstajajo kuharji/ice, ki sodijo v sam svetovni vrh in vrhunske restavracije, katerih moto manj je več obljublja točno to, kar dobiš na krožnik. Manjše porcije intenzivnejših okusov in netradicionalnih načinov priprave.

Pred nekaj leti smo se skupaj s tremi prijatelji odločili, da enkrat v življenju poskusimo to ti. vrhunsko kuhinjo. Torej, manj je več, tudi v smislu -manj za več denarja. 

Pa smo šli. Seveda smo se odločili za še vedno denarnici prijaznejši degustacijski menu, ker lahko v več hodiš doživiš kulinarično razodetje in pečat dotične restavracije.

In kaj sem spoznala? Da je hrana stvar okusa. Lahko je neka sestavina narejena na ne-vem-kakšen super duper način, a če ti okus ni všeč, ti pač ni všeč. In če ti steak ne gre in ne gre po grlu navzdol, ga pač pustiš. Vsi nismo za vse.

less is more

Spoznala sem še nekaj. Da je hrana precenjena. V zadnjih nekaj letih se je nekako skupaj s hipsterstvom razmahnilo navdušenje nad burgerji. Pa ne nad tistimi pri Džabiriju, ampak tistimi na nivoju. Za tiste z izbranim okusom. Očitno jaz nisem med njimi, saj se mi burger kljub modernemu načinu predstavitve, kjer ne manjka glasbe in kao kul pripravljalcev ter prodajalcev, ni zdel nič posebnega. Tisto nekaj več, kar bi tak burger glede na vso senzacionalnost moral imeti, ni imel. Marketing meni osebno ne more nadomestiti okusa. Placebo žal ne deluje vedno.

hipsterstvo

Otroke ponavadi silijo jesti špinačo, ker da vsebuje veliko železa. Jaz sem se na izobraževanju o zdravi prehrani naučila, da je to mit. In življenje me je naučilo, da je najboljša zmernost. Potrebne niso nobene vrhunske, senzacionalne ali oh in sploh pregrešne sestavine ter načini priprave. Jaz uživam že, če si v svežo žemljo namažem Argeta pašteto in zraven popijem lonček kakava. (PS: In včasih, ko imam slab dan in preveč mislim na ljudi, ki so med drugim tudi lačni, imam za vrhunsko kulinariko prav posebno besedo: perverzija.)

pašteta

Projekt Pink.

Zelo žalostno je, če moramo zaradi višje sile, v tem primeru hude alergije,
oddati hišnega ljubljenčka s katerim smo preživeli več let.

To se je zgodilo tudi muci Pink.

Ko sta jo Nataša in Žiga našla še čisto majčkeno, ko je jokala pred blokom,

sta jo nemudoma vzela k sebi. Seveda samo za nekaj dni,

potem bi ji že našla dom. 

Ampak vsi vemo, da pri ljubkih in mehkih mucah ti nekajdnevni domovi hitro postanejo

domovi za vedno.

Kdo pa bi lahko rekel ''ne'' temu obrazeku:

In čez nekaj let se je njuna družinica povečala še za enega člana.

Prikupno deklico.

Na veliko žalost vseh pa so se pri deklici začele pojavljati alergije,

ki so postajale hujše in hujše, zato ni bilo drugega izhoda,

kot da najdejo za muco Pink novi dom.

Vsi s(m)o bili zelo žalostni, deklica je celo obljubila, da ne bo več bolana,

a slovo je bilo neizogibno:

 Pa smo poskusili.

Ker je bila kot majhna muca že na počitnicah pri našem Rudiju in sta se odlično ujela,

smo se odločili, da poskusimo ponovno združiti ta dva nekoč dobra prijatelja.

Vedeli smo, da ne bo lahko.

Ko je pred nekaj leti prišla k hiši Gloria, je bilo vse bistveno preprostejše, saj je bila še zelo majhna, 

združevanje odraslih mačk, za katere je značilna velika teritorialnost in prvinskost nagonov,

pa zna biti precej glasno in agresivno.

Po nasvetu gospodične Tine iz Društva za zaščito živali Maribor, smo jih tretji dan ločili.

 (Naj omenim, da poleg Rudija in muce Glorije, pri nas živi tudi kuža.)

Morali bi jih že takoj na začetku, saj Rudi dva dni ni ne jedel ne pil, 

še kakal ni nobeden.

Najbolj na izi je bila Gloria, ki pač ni alfa v tem krdelu in jo bolj ali manj boli k* :),

Rudi pa je bil čisto okamenel.

Pozitivne lastnosti ločitve so se začele kazati skoraj takoj.

Začeli so jesti, hoditi na wc, spati in Rudi se je spet začel premikati.

ovohavanje Pinkinega ležišča

Pink ovohava Glorijino posteljo

Ko je bila Pink kot majhna na počitnicah, sta z Rudijem takole spala:

Pink in Rudi danes:

Na voljo smo si dali 14 dni, da projekt Pink uspe.

In uspel je.

Sedaj so ločeni še samo ko nikogar ni doma, saj tu in tam še pride do kakšnega pihanja

in čudnih zvokov;

Pink se tudi še ni povsem navadila na Odija, ker je pač naš kuža bolj živahne sorte, 

tako da mu tu in tam še da kakšen piiiih,

ampak ker je Odi povsem indiferenten do nje,

verjamem, da se bo tudi to prej ali slej uredilo.

prva skupna večerja

Gloria jo opazuje

Rudi in Glorija oprezata medtem ko se Pink sprehaja po dnevni sobi :)

Pink je zagledala Odija :)

In ne, Pink ni debela, ampak velika muca. 

:)

Utrinki XIII.

Številka 13 naj bi bila nesrečna, a Utrinki pod to številko so vse prej kot to.

''September je ... za te stvari''

In september je nov začetek. Tudi na vrtu.

Začne se šola, po poletnih dopustih tudi služba

 in vreme se je letos spremenilo v prekrasne deževne dni,

ko so odeja, knjiga, na eni strani pes in na drugi mačka 

obvezna oprema za proste dni.

Kopati po mokri zemlji pač nima smisla.

Sicer pa je na vrtu tako ali drugače vedno vse kot mora biti.

Narava je pač en sam čudež.

In ta čudež se je letos pokazal na uspešnem poskusu imenovanem Lubenica.

Imela je 3,419 kg. 

Sicer nisem mogla vedeti kakšna bo od znotraj.

Presenečenje je bilo popolno.

Rdeča je in sladka kot se spodobi za takšno debeluško.

Je pa res, da je bila edina, ki se je ''izvalila'', kljub obilnemu cvetenju.

Vrtu lahko rečem kar pisana valilnica, kar potrjujejo tudi spodnje fotografije:

  In hvala terminatorjem, da so se letos plazili po drugih poteh.

:)