Najljubši letni čas.

Jesen vse spremeni. 

Tudi okus za glasbo. 

Najboljši koncerti  ne potrebujejo deset tisoč glave množice.

Napovedovalci vremena.

''Poleti po navadi pajki mreže predejo. Se lahko že zjutraj pogleda, če je polno pajčen tam po tistih grmadah.
Če so pajčne, tačas bo lepo vreme, zato ko pajek nikoli zastonj ne dela.
Če bi bil kmalu dež, bi mu pajčne razdrlo.''

(Dobrepoljska dolina stoji na jezeru: dobrepoljske ljudske pripovedi - B. Lazar)

Ta si pridno plete mrežo na magnoliji.

''Ne bodi kot drugi.'' Za lepši jutri.

Ne bodi kot drugi poje sicer Ditka, ampak te njene besede se da uporabiti tudi v drugačnem kot le v ljubezenskem kontekstu. 

Če na omejitvi 50 vsi vozijo 70, ne rabiš tudi ti. Zakaj bi? Ker so ti po komercialnem radiu povedali, da te za naslednjim ovinkom ne bo pričakal radar? Ker bi lahko šel zaradi tega kasneje od doma in bil še vedno 5 minut prej v službi? Izgovorov je nešteto, a znak se ne bo spremenil čez noč.

Če lahko vsi, zakaj ne bi tudi jaz? A je to sploh potrebno vprašanje? Zato, ker veš bolje. Kdo je zdaj ovca: tisti, ki sledi ostalim voznikom, ki vozijo hitreje, ali tisti, ki upošteva prometne znake? 

Če lahko vsi kradejo, na tak ali drugačen način, zakaj ne bi tudi ti? Ker veš bolje. Če so bogataši utajili na milijone davkov v zloglasnih davčnih oazah, zakaj bi tudi ti izigraval sistem? Ker lahko? Zelo mi je žal, a ne moreš. Ker si majhna riba, te bodo prej ali slej na to tudi spomnili. Toda, ali veš, da lahko zaradi tega bolj mirno spiš? Ali veš, da se ne rabiš vsakič, ko ti nekdo pozvoni na vratih, najprej zdrzniti in pomisliti na najhujše? 

Naj drugi delajo, kar jim paše. Ti si lahko boljši. In če bi bili vsi boljši  – samo pomislite, kam bi prišli! 

Vem, da ni vedno pošteno, pravzaprav je prevečkrat krivično, toda življenje je kakršno je. Vedno se je treba boriti proti krivicam, toda, kako se lahko proti njim boriš, če si sam isti? 

Težko je biti načelen, a če bi nekaj tega vsak vnesel v svoje življenje, bi bil že jutri lahko lepši.

Po delih (II).

''... seveda, vi meščani hodite v hribe, da se razgibate. Meni pa tega ni treba, saj se ob delu že dovolj.

Veš, zame je mesto preveč klepetavo, preveč je v njej gostote. Vse ti nekaj zmedeno govorijo.

Vsako okno in vrata imajo kdo ve koliko zgodb.

Samo poglej, kakšen mir je tukaj.

Vse teče po naravnih zakonih, ki smo se jim prilagodili. Tam v mestu veljajo nečloveški zakoni,

saj v tistem ropotu še spati ne moreš. Vedi, da človek ni stroj, ki ga lahko poženeš. Ko pa bo to postal ne bo potreboval narave, pa še česa drugega ne.

Da imam prav, govorijo polne bolnice bolnikov. Za mnoge dohtarji niti ne vejo, kaj jim je.

Jaz pa ti povem, da so v tem nečloveškem tempu omagali.

Poznam take ljudi tudi pri nas. Seveda nisem dohtar, a vem kako bi bilo, če bi bil med njimi.''

(Iz nevidne strani neba, str. 90)